Zadnji avgustovski vikend smo z družbo izkoristili še za poslednji skok
na morje. Ker je datumsko sovpadal z mojim rojstnim dnem, sem se
odločila, da praznovanje za najboljše prijatelje letos pripravim kar
tam, torej nekje na istrski obali. Čez dan sonce in sol na koži, zvečer
pa z armafleksi in kantico vina na plažo. Čeprav smo vsi okoli trideset,
nam je ta srednješolska različica žuranja, se mi zdi, zelo pasala.
Morda zato, ker smo že v tistih letih, ko se človek rad počuti mlajšega,
kot je v resnici.
Nimam pojma, kdo je dal idejo, ampak naenkrat smo se odločili, da se gremo telefonček. Nato smo dobršen del večera preživeli tako, da smo drug drugemu na uho šepetali takšne in drugačne besede in besedne zveze. O njihovi primernosti in dostojnosti ne bi – saj sem že omenila tisto kantico vina, kajne? –, lahko pa povem, da niti ena ni prišla pravilno naokoli. Črke in zlogi so se tako pomešali med seboj, da se svojim besednim akrobacijam še sami nismo mogli načuditi. »Igrica iz vrtca je, ko enkrat odrasteš, še bolj zabavna,« sem v smehu zaključila, ko smo se proti jutru vračali v naš bungalov.
Naslednji dan, ko smo malce utrujeni ležali na plaži, smo začeli obujati spomine na prejšnji večer. Še enkrat smo se do solz nasmejali našemu telefončku. »Ampak, veš, v bistvu je ogromno simbolike v tej igri,« se je naenkrat zresnila prijateljica. »Ljudje se v resnici gremo telefončke, vsak dan.« Nato je razložila, kako zoprno se je počutila, ko se je morala pred časom v službi zagovarjati zaradi govoric, ki so krožile o njej, čeprav so se na koncu izkazale za popolnoma neresnične. »Toliko časa in energije je šlo samo za to, ker je nekdo rekel nekaj, o čemer sploh ni bil prepričan, če je res, pa je to naprej prodajal za sveto resnico.«
Vsak je lahko našel tak primer iz svojega življenja. A smo si morali priznati, da se znajdemo na obeh straneh telefonske žice. In da smo, roko na srce, včasih tudi tisti, ki povzročimo šum v komunikaciji. Namenoma ali nenamenoma. Pomislila sem, kolikokrat sem jokala zaradi tega, ker sem o sebi slišala kaj, kar sploh ni bilo res. Kako nemočno sem se počutila, ko sem ljudi prepričevala, naj ne verjamejo lažem. Pa tudi ... Kolikokrat sem čisto brez zveze prizadela druge, ker sem verjela tisto, kar sem slišala?
Naenkrat se mi telefonček ni zdel več tako zabaven. Zato se ga bom poskušala iti samo še takrat, ko bom lahko takoj preverila, ali je tisto, kar je rekel prvi, enako tistemu, kar na koncu izusti zadnji akter. Ker se prepogosto izkaže, da sta to lahko dve povsem različni zgodbi.
Nimam pojma, kdo je dal idejo, ampak naenkrat smo se odločili, da se gremo telefonček. Nato smo dobršen del večera preživeli tako, da smo drug drugemu na uho šepetali takšne in drugačne besede in besedne zveze. O njihovi primernosti in dostojnosti ne bi – saj sem že omenila tisto kantico vina, kajne? –, lahko pa povem, da niti ena ni prišla pravilno naokoli. Črke in zlogi so se tako pomešali med seboj, da se svojim besednim akrobacijam še sami nismo mogli načuditi. »Igrica iz vrtca je, ko enkrat odrasteš, še bolj zabavna,« sem v smehu zaključila, ko smo se proti jutru vračali v naš bungalov.
Naslednji dan, ko smo malce utrujeni ležali na plaži, smo začeli obujati spomine na prejšnji večer. Še enkrat smo se do solz nasmejali našemu telefončku. »Ampak, veš, v bistvu je ogromno simbolike v tej igri,« se je naenkrat zresnila prijateljica. »Ljudje se v resnici gremo telefončke, vsak dan.« Nato je razložila, kako zoprno se je počutila, ko se je morala pred časom v službi zagovarjati zaradi govoric, ki so krožile o njej, čeprav so se na koncu izkazale za popolnoma neresnične. »Toliko časa in energije je šlo samo za to, ker je nekdo rekel nekaj, o čemer sploh ni bil prepričan, če je res, pa je to naprej prodajal za sveto resnico.«
Vsak je lahko našel tak primer iz svojega življenja. A smo si morali priznati, da se znajdemo na obeh straneh telefonske žice. In da smo, roko na srce, včasih tudi tisti, ki povzročimo šum v komunikaciji. Namenoma ali nenamenoma. Pomislila sem, kolikokrat sem jokala zaradi tega, ker sem o sebi slišala kaj, kar sploh ni bilo res. Kako nemočno sem se počutila, ko sem ljudi prepričevala, naj ne verjamejo lažem. Pa tudi ... Kolikokrat sem čisto brez zveze prizadela druge, ker sem verjela tisto, kar sem slišala?
Naenkrat se mi telefonček ni zdel več tako zabaven. Zato se ga bom poskušala iti samo še takrat, ko bom lahko takoj preverila, ali je tisto, kar je rekel prvi, enako tistemu, kar na koncu izusti zadnji akter. Ker se prepogosto izkaže, da sta to lahko dve povsem različni zgodbi.
♥♠♦♣
Samo dve besedi moram izreči. Samo dve. Zakaj, prekleto, je to tako težko?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar