Nekoč je v beli hišici z velikimi okni živela deklica. Nekega dne je na
vrata potrkala ciganka, ki je za seboj vlekla voziček, poln
najrazličnejših igrač. Deklica se je zaljubila v lično torbico, v kateri
se je skrivala knjiga pravljic. Ker je bila očkova ljubljenka, je
torbico tudi dobila. Odtlej je bila to njena najljubša igrača. Pravljice
je prebirala znova in znova, vse dokler ni verjela, da so princi in
princeske, ki nastopajo v njih, popolnoma resnični.
Deklica je zrasla v dekle. Dekle je vedelo, da so pravljice izmišljene, a nekje v njeni podzavesti se je še vedno skrivala podoba popolne ljubezni. Princ morda ni takšen kot na tistih čudovitih risbicah v njeni knjigi, a kljub temu obstaja. Morda ne nosi krone, si je mislila, ima pa frizuro kot tisti slavni nogometaš, ki ga je videla v svoji najljubši najstniški reviji. Morda res ne prijaha na belem konju, ampak se pripelje po njo v razmajanem cliu in jo odpelje v kino na prvi zmenek. In čeprav je morala princa posodobiti in ga prenesti v druge, bolj resnične časovne dimenzije, je bistvo ostalo – na koncu bo na poroki nosila čudovito belo obleko, celo tiaro si je predstavljala v laseh, in živela bosta srečno do konca svojih dni.
Potem pa se je neke sive jeseni vse razblinilo v prah. Njen princ, v katerega se je zaljubila tako močno, kot se lahko zaljubijo le v pravljicah, je nenadoma odšel. Da je nima več rad na takšen način, ji je rekel. Padla je prva domina. In za njo so začele padati še vse druge. Hotela se je zaljubiti in zato se tudi je. In za vsakega je verjela, da je to končno njen princ. Pa se je vselej zalomilo. Domine so padale in padale, ona pa je ujeta v krog razočaranja sklenila – ljubezen je le mit, je nekaj, kar živi samo v pravljicah.
Dekle je zraslo v žensko. Odločena, da nikomur več ne bo kar slepo verjela, je tavala po svetu, prepričana, da bo le še ona sama krojila svojo usodo. In ko ga je spoznala, v njem ni več videla princa. Videla je moškega – nepopolnega, kot je nepopolna ona sama. Pa ga je kljub temu vzljubila. Brez predstav o sanjski poročni obleki in tiari v laseh, brez pretirane evforije, da je on tisti, ki ga je ves ta čas čakala. Tako živi še danes. Ve in razume, da pravljic ni, in s takšno stvarnostjo, si ponavlja, se je že zdavnaj pomirila.
A kdaj pa kdaj, bolj poredko in čisto potiho, še pride trenutek, ko se ji zazdi, da je vse popolnoma res. In naj jo to še tako jezi in plaši, del nje – še vedno verjame.
»Kaj boš tokrat pisala v kolumni?« me je vprašal včeraj zvečer, ko sva se gola stiskala v postelji. In potem je sam sebi s samozavestnim nasmeškom na obrazu odgovoril: »Končala se bo tako: 'Izkazalo se je, da to niso le miti in legende. Vse to – z velikimi tiskanimi črkami – ZARES OBSTAJA! Kajne, Mitja?'«
Deklica je zrasla v dekle. Dekle je vedelo, da so pravljice izmišljene, a nekje v njeni podzavesti se je še vedno skrivala podoba popolne ljubezni. Princ morda ni takšen kot na tistih čudovitih risbicah v njeni knjigi, a kljub temu obstaja. Morda ne nosi krone, si je mislila, ima pa frizuro kot tisti slavni nogometaš, ki ga je videla v svoji najljubši najstniški reviji. Morda res ne prijaha na belem konju, ampak se pripelje po njo v razmajanem cliu in jo odpelje v kino na prvi zmenek. In čeprav je morala princa posodobiti in ga prenesti v druge, bolj resnične časovne dimenzije, je bistvo ostalo – na koncu bo na poroki nosila čudovito belo obleko, celo tiaro si je predstavljala v laseh, in živela bosta srečno do konca svojih dni.
Potem pa se je neke sive jeseni vse razblinilo v prah. Njen princ, v katerega se je zaljubila tako močno, kot se lahko zaljubijo le v pravljicah, je nenadoma odšel. Da je nima več rad na takšen način, ji je rekel. Padla je prva domina. In za njo so začele padati še vse druge. Hotela se je zaljubiti in zato se tudi je. In za vsakega je verjela, da je to končno njen princ. Pa se je vselej zalomilo. Domine so padale in padale, ona pa je ujeta v krog razočaranja sklenila – ljubezen je le mit, je nekaj, kar živi samo v pravljicah.
Dekle je zraslo v žensko. Odločena, da nikomur več ne bo kar slepo verjela, je tavala po svetu, prepričana, da bo le še ona sama krojila svojo usodo. In ko ga je spoznala, v njem ni več videla princa. Videla je moškega – nepopolnega, kot je nepopolna ona sama. Pa ga je kljub temu vzljubila. Brez predstav o sanjski poročni obleki in tiari v laseh, brez pretirane evforije, da je on tisti, ki ga je ves ta čas čakala. Tako živi še danes. Ve in razume, da pravljic ni, in s takšno stvarnostjo, si ponavlja, se je že zdavnaj pomirila.
A kdaj pa kdaj, bolj poredko in čisto potiho, še pride trenutek, ko se ji zazdi, da je vse popolnoma res. In naj jo to še tako jezi in plaši, del nje – še vedno verjame.
»Kaj boš tokrat pisala v kolumni?« me je vprašal včeraj zvečer, ko sva se gola stiskala v postelji. In potem je sam sebi s samozavestnim nasmeškom na obrazu odgovoril: »Končala se bo tako: 'Izkazalo se je, da to niso le miti in legende. Vse to – z velikimi tiskanimi črkami – ZARES OBSTAJA! Kajne, Mitja?'«
♥♠♦♣
In v nekem trenutku je preprosto vedel. Končno je vedel, kakšen bo njegov naslednji korak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar