KRIŽEVA 5: HVALA, 2015

Človek se ob koncu leta, hočeš nočeš, ozre in pretehta, kaj je bilo v minulih 365 dneh dobrega in kaj slabega. Pravijo, da na koncu štejejo le lepi spomini, zato slabih ne bom naštevala. Sem pa za marsikateri trenutek v letu 2015 neizmerno hvaležna.

Januar: pobeg na morje v prvih dneh novega leta. Šampanjec, s katerim smo s puncami nazdravile na uspešen zaključek mojega prejšnjega projekta. Zaljubljeno stiskanje pod kovtrom z mojim dragim.

Februar: božanske školjke iz krušne peči, s katerimi sva proslavila, da sem se pobarvala na blond. No, okej, in to, da je on uspešno opravil izpit. Noro pustovanje in valentinovo – na isti večer. Rojstnodnevni izlet presenečenja v Kranjsko Goro, ki smo ga s puncami pripravile za našo Uršo.

Marec: nedeljski sprehod okoli Gradiškega jezera s Hanno in Mitjem. Fotografiranje z legendo Noriakijem Kasaijem v Planici. Prvo kosilo na najini terasi.

April: pet evrov, ki sem jih našla v svojih tekaških hlačah (tam so bili še od prejšnje sezone). Ducat jajc, ki so na velikonočni petek postali najbolj zabavni pirhi, kar sem jih kdaj ustvarila. Moje prvo kuhanje čilija con carne.

Maj: ko sem na otroškem igrišču padla z gugalnice – čeprav sem bila v modricah, sem se nasmejala do solz, sama sebi. Listek, na katerega si je moja stara mama zapisovala, kolikokrat gre ata v enem popoldnevu pogledat na vrt. Rezultat: dvanajstkrat. Tatu na nartu, ki bo pet prijateljic povezoval za vedno.

Junij: gledanje finala lige prvakov na velikem platnu, ki je bil (dobesedno) postavljen na morju. Martinina nora dekliščina. Martinina še bolj nora poroka.

Julij: vikend na morju z mojimi babami. Ponovljen vikend na morju z mojimi babami, le da smo tokrat s seboj vzele še naše fante. Streljanje z vodnimi pištolicami v Kamniški Bistrici.

Avgust: vikend na Nadiži. Opazovanje zvezdnih utrinkov na kriškem gradu. Čudovit uvod v moje 29. leto življenja, obdan z mojimi najdražjimi.

September: ogled košarkarske tekme v Zagrebu z mojo Petro, novi čevlji s tigrasto peto, koncert Pop Design na Martinin rojstni dan.

Oktober: rojstvo nečaka Ažbeta, ki je najsrečnejši dogodek leta.

November: jesenski šopek tasta Jožeta, pohod na Veliko planino v kratkih (!) rokavih, obisk koncerta Tanje Žagar v družbi atija in sestric.

December: druženje s sodelavci, pica v obliki srčka, ki mi jo je spekel Mitja, sončni božič na Bledu.

Še enkrat hvala iz srca, 2015.! 

♥♠♦♣ 

Seveda ga je vse novo blazno plašilo. A hkrati je bil hvaležen za novo priložnost.

KRIŽEVA 4: ŠMINKA

Ličim se malo, za svoja leta najbrž premalo. Sem zagovornica naravne lepote, da ne bo pomote, a že nekaj let si obljubljam, da bom na svoj imidž dala malo več. Da bom šla v šoping po kakšen blazer in elegantne hlače, da osvežim svojo garderobo z nekaterimi resnejšimi, bolj poslovnimi kroji. A če bi odprli mojo omaro, bi težko dobili vtis, da je njena lastnica ženska, ki jih ima skoraj 30, s kavbojkami, majčkami in športnimi puloverji sem se – kar se tiče stila oblačenja – zataknila nekje v srednji šoli. 

In potem nastane problem, ko je treba iti na kakšen intervju, sestanek ali, bognedaj, prednovoletno zabavo. Tokrat so me v rahlo zadrego spravile kar moje punce, s katerimi smo se (nesoglasno) dogovorile, da decembrski žur popestrimo z zapovedanim slogom oblačenja: malo črno oblekico in šminko. 

Z oblekico začuda ni bilo težav, eno, ki jo imam rada in se v njej dobro počutim, sem si nekoč celo uspela kupiti (to se je zgodilo mimogrede, če bi šla v trgovino načrtovano, bi iz nje, kot se zgodi po navadi, odšla praznih rok oziroma le s parom novih uhanov). Večja težava je tako bila šminka, ki sem jo, če se prav spomnim, uporabila le enkrat v življenju – za pusta. Sicer pa je v kopalnici stanje podobno moji omari: v njej je stvari, ki bi jih odrasla ženska v sodobnem svetu nujno morala imeti, komaj za vzorec. Krema, maskara in lipglos – tukaj pa se v glavnem konča. Ker za obisk drogerije ni bilo več časa, sem se od doma odpravila brez opravljene domače naloge, torej brez rdečila na ustnicah. 

Seveda so me punce takoj okarale, Saška pa je brž začela vleči iz torbice svoje pripomočke in me je našminkala kar tam, kjer smo se dobile, sredi Kongresnega trga torej. To je bil vsekakor prizor, za katerega mi je žal, da se ni posnel. S svinčnikom je najprej nanesla obrobo, ki me je blazno žgečkala, tako da je morala postopek večkrat ponoviti (za vizažiste sem, predvidevam, prava nočna mora!), na koncu pa mi je nanesla še šminko v živo rdeči barvi. 

Nad končno podobo sem bila, priznam, pozitivno presenečena. Puncam sem morala obljubiti, da si v kratkem priskrbim svojo šminko in da jo bom morala v letu 2016 večkrat uporabiti. Zvenelo je že skoraj kot novoletna zaobljuba.

In ko smo že ravno pri njih, dodajam še eno. Da bi ličila uporabljala zgolj dobesedno. Ker tisti make up, s katerim bi zakrivala svojo osebnost, še vedno z vso odločnostjo zavračam. 

♥♠♦♣ 

»Vsaka stvar potrebuje svoj čas, saj razumeš to?«

KRIŽEVA 3: VZEMI ALI PUSTI

Pred nekaj dnevi sem bila s prijateljicami na kavi. No, v resnici smo pile sok z vodo. Okej, in viljamovko. Je pač veseli december. Ura, dve, tri – saj veste, z babami hitro mine. 

Ko smo odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Takšno navado imam že nekaj let, ker sem včasih nonstop kaj izgubljala. Da si boste predstavljali: nekoč sem na Veliki planini izgubila smučarsko jakno. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo, ampak mi je! Zato sem na neki točki ugotovila, da se moram prav prisiliti, da vklopim neko varovalko, in od takrat, ko od kod odhajam, za sabo prav pretirano preverjam. Še se zgodi, da kdaj kje kaj izgubim, ampak manjkrat. Tako sem ta problem nekako rešila. Ampak se je pojavil drugi. 

Ko smo, kot rečeno, odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Ko na mizi in pod njo ter na sedežni in okoli nje ni bilo ničesar več, sem brezskrbno odkorakala na parkirišče. Preostale so se še kar nekaj obirale, nato so končno pricapljale za mano. 

»Kje, za vraga, so moji avtomobilski ključi?!« je bentila Lidija in besno brskala po svoji torbici. Ker jih ni bilo, je šla do svoje kie in pogledala, ali jih je nemara, ko se je pripeljala, pozabila v avtomobilski ključavnici. »Kaj ni tole bolj meni podobno?« sem se nasmehnila prijateljici. A ključev ni pustila v avtu, ta je bil namreč zaklenjen. »Kaj naj zdaj? Naj pokličem Bena, da mi pripelje rezervne?!« se je obupano spraševala. »Ne, no. Saj si se pripeljala do sem in avto zaklenila. Torej ključi morajo biti nekje tukaj!« sem jo mirila. 

Ko se je že obrnila, da se vrne noter in še enkrat preveri, kam jih je dala, sem njene ključe zagledala – v svoji roki! Ker na pijačo nisem prišla s svojim avtom, ampak me je do tja pripeljala ena od deklet, svojega ključa sploh nisem imela s sabo. A ko sem odhajala, sem jih avtomatsko zagrabila z mize, čeprav sploh niso bili moji. 

»O-moj-bog!« sem zardela, preostale so, kakopak, prasnile v smeh. »Oprosti, oprosti ...« sem se nerodno opravičevala. »Saj smo te že navajene, Majči,« me je v smehu zbodla. Tako je. Mojih spodrsljajev (in naštela bi jih lahko malo morje!) so se že zdavnaj navadile. In kar je še lepše: sprejele so jih. Nekaterim, to se zavedam, gre moja furjavost blazno na živce. Drugim se zdi zabavna. Najbrž zato, ker me imajo (kljub vsemu!) radi – točno takšno, kot sem. 

In v določenih primerih bi za to morali dobiti Nobelovo nagrado za mir. 

♥♠♦♣ 

Ko je končno dojel, koliko ji kljub vsemu pomeni, se mu je skala odvalila od srca.

KRIŽEVA 2: VSE NAJBOLJŠE, ATI.

Na današnji dan pred – uf, preveč! – leti sem komaj čakala, da bo konec pouka. Mami si je tisti dan izjemoma vzela dopust. Morda je koristila ure, kot rečemo, teh je imela tako ali tako vedno preveč. Jaz se s tem seveda nisem obremenjevala, po glavi so se mi podile čisto drugačne skrbi. Sladke skrbi. Kot recimo: nama bo uspelo speči torto do konca, še preden bo ati prišel domov?! 

Po navadi sem šla iz šole, ki je bila od doma oddaljena dva kilometra, peš. A tisti dan je mami prišla pome, da sva šli skupaj v trgovino in nakupili potrebne sestavine. Sladko smetano, banane, kivi. Pa še nekaj drobnarij, ki jim nisem namenjala tolikšne pozornosti, je vrgla v košaro. In morda, če sem bila zares pridna, še liziko zame. 

Nato sva odšli domov in se lotili peke. V naši hiši je veljalo, da imam v kuhinji – čeprav sem bila punčka – dve levi roki. Brat Rok je bil spretnejši od mene, meni pa so se kar naprej dogajale nesreče. Ko sem, recimo, ubila jajce, ga je šlo četrt v posodo, večina pa po kuhinjskem pultu. Priznam, kadar sem bila za štedilnikom glavna jaz, je bila tam bomba. Moj Mitja bi vam zdajle najbrž rekel, da se to do danes še ni kaj dosti spremenilo. V svoj zagovor dodajam, da ko kuham jaz, kuham z ljubeznijo. In kljub vsem nezgodam – še vedno kuham! 

Mami je šlo najbrž veliko živcev, a mi je pustila veselje, da sem lahko ustvarjala skupaj z njo. Naredili sva tisti božanski sočni biskvit, ga obložili s sladko sadno kremo in tako še enkrat in še enkrat. Potem pa je prišel najboljši del – na zgornjo plast sva nanesli stepeno sladko smetano in narezani kivi. Ta del je v celoti pripadel meni. In ni bilo večjega veselja od tega, da sem lahko zelene krogce razporejala po svoji želji. Enkrat sem jih zgolj zložila v vrste, drugič sem iz njih oblikovala srce, tretjič sonce. Kot se mi je tisti hip pač zazdelo. 

Še slajše od torte pa je bilo pričakovanje, da ati končno pride iz službe. Kuhinjo smo do takrat že pospravili, mizo pobrisali in nanjo postavili pravkar pečeno sladico. Ko smo zaslišali njegov avto na dvorišču, smo prižgali svečke in kar cepetala sem od navdušenja, da bo končno videl, kaj smo mu pripravili. 

To torto je dobil, dokler smo še imeli mami, vsako leto. In vsako leto znova se je je razveselil, kot da je prvič. S svojim izrazom na obrazu je meni dal darilo, ki se ga bom spominjala do konca življenja.

Vse najboljše, ati. In obljubim, da se potrudim najti recept, da ti enkrat spet spečem mamino slavno sadno torto. Pa naj bo v kuhinji še takšna bomba! 

♥♠♦♣ 

Srce ji je vztrepetalo in v očeh je spet začutila solze.

KAROV AS: MITI IN LEGENDE

Nekoč je v beli hišici z velikimi okni živela deklica. Nekega dne je na vrata potrkala ciganka, ki je za seboj vlekla voziček, poln najrazličnejših igrač. Deklica se je zaljubila v lično torbico, v kateri se je skrivala knjiga pravljic. Ker je bila očkova ljubljenka, je torbico tudi dobila. Odtlej je bila to njena najljubša igrača. Pravljice je prebirala znova in znova, vse dokler ni verjela, da so princi in princeske, ki nastopajo v njih, popolnoma resnični.

Deklica je zrasla v dekle. Dekle je vedelo, da so pravljice izmišljene, a nekje v njeni podzavesti se je še vedno skrivala podoba popolne ljubezni. Princ morda ni takšen kot na tistih čudovitih risbicah v njeni knjigi, a kljub temu obstaja. Morda ne nosi krone, si je mislila, ima pa frizuro kot tisti slavni nogometaš, ki ga je videla v svoji najljubši najstniški reviji. Morda res ne prijaha na belem konju, ampak se pripelje po njo v razmajanem cliu in jo odpelje v kino na prvi zmenek. In čeprav je morala princa posodobiti in ga prenesti v druge, bolj resnične časovne dimenzije, je bistvo ostalo – na koncu bo na poroki nosila čudovito belo obleko, celo tiaro si je predstavljala v laseh, in živela bosta srečno do konca svojih dni.

Potem pa se je neke sive jeseni vse razblinilo v prah. Njen princ, v katerega se je zaljubila tako močno, kot se lahko zaljubijo le v pravljicah, je nenadoma odšel. Da je nima več rad na takšen način, ji je rekel. Padla je prva domina. In za njo so začele padati še vse druge. Hotela se je zaljubiti in zato se tudi je. In za vsakega je verjela, da je to končno njen princ. Pa se je vselej zalomilo. Domine so padale in padale, ona pa je ujeta v krog razočaranja sklenila – ljubezen je le mit, je nekaj, kar živi samo v pravljicah.

Dekle je zraslo v žensko. Odločena, da nikomur več ne bo kar slepo verjela, je tavala po svetu, prepričana, da bo le še ona sama krojila svojo usodo. In ko ga je spoznala, v njem ni več videla princa. Videla je moškega – nepopolnega, kot je nepopolna ona sama. Pa ga je kljub temu vzljubila. Brez predstav o sanjski poročni obleki in tiari v laseh, brez pretirane evforije, da je on tisti, ki ga je ves ta čas čakala. Tako živi še danes. Ve in razume, da pravljic ni, in s takšno stvarnostjo, si ponavlja, se je že zdavnaj pomirila.

A kdaj pa kdaj, bolj poredko in čisto potiho, še pride trenutek, ko se ji zazdi, da je vse popolnoma res. In naj jo to še tako jezi in plaši, del nje – še vedno verjame.

»Kaj boš tokrat pisala v kolumni?« me je vprašal včeraj zvečer, ko sva se gola stiskala v postelji. In potem je sam sebi s samozavestnim nasmeškom na obrazu odgovoril: »Končala se bo tako: 'Izkazalo se je, da to niso le miti in legende. Vse to – z velikimi tiskanimi črkami – ZARES OBSTAJA! Kajne, Mitja?'«

♥♠♦♣ 

In v nekem trenutku je preprosto vedel. Končno je vedel, kakšen bo njegov naslednji korak.