Ličim se malo, za svoja leta najbrž premalo. Sem zagovornica naravne
lepote, da ne bo pomote, a že nekaj let si obljubljam, da bom na svoj
imidž dala malo več. Da bom šla v šoping po kakšen blazer in elegantne
hlače, da osvežim svojo garderobo z nekaterimi resnejšimi, bolj
poslovnimi kroji. A če bi odprli mojo omaro, bi težko dobili vtis, da je
njena lastnica ženska, ki jih ima skoraj 30, s kavbojkami, majčkami in
športnimi puloverji sem se – kar se tiče stila oblačenja – zataknila
nekje v srednji šoli.
In potem nastane problem, ko je treba iti na kakšen intervju, sestanek
ali, bognedaj, prednovoletno zabavo. Tokrat so me v rahlo zadrego
spravile kar moje punce, s katerimi smo se (nesoglasno) dogovorile, da
decembrski žur popestrimo z zapovedanim slogom oblačenja: malo črno
oblekico in šminko.
Z oblekico začuda ni bilo težav, eno, ki jo imam rada in se v njej dobro
počutim, sem si nekoč celo uspela kupiti (to se je zgodilo mimogrede,
če bi šla v trgovino načrtovano, bi iz nje, kot se zgodi po navadi,
odšla praznih rok oziroma le s parom novih uhanov). Večja težava je tako
bila šminka, ki sem jo, če se prav spomnim, uporabila le enkrat v
življenju – za pusta. Sicer pa je v kopalnici stanje podobno moji omari:
v njej je stvari, ki bi jih odrasla ženska v sodobnem svetu nujno
morala imeti, komaj za vzorec. Krema, maskara in lipglos – tukaj pa se v
glavnem konča. Ker za obisk drogerije ni bilo več časa, sem se od doma
odpravila brez opravljene domače naloge, torej brez rdečila na ustnicah.
Seveda so me punce takoj okarale, Saška pa je brž začela vleči iz
torbice svoje pripomočke in me je našminkala kar tam, kjer smo se
dobile, sredi Kongresnega trga torej. To je bil vsekakor prizor, za
katerega mi je žal, da se ni posnel. S svinčnikom je najprej nanesla
obrobo, ki me je blazno žgečkala, tako da je morala postopek večkrat
ponoviti (za vizažiste sem, predvidevam, prava nočna mora!), na koncu pa
mi je nanesla še šminko v živo rdeči barvi.
Nad končno podobo sem bila, priznam, pozitivno presenečena. Puncam sem
morala obljubiti, da si v kratkem priskrbim svojo šminko in da jo bom
morala v letu 2016 večkrat uporabiti. Zvenelo je že skoraj kot novoletna
zaobljuba.
In ko smo že ravno pri njih, dodajam še eno. Da bi ličila uporabljala
zgolj dobesedno. Ker tisti make up, s katerim bi zakrivala svojo
osebnost, še vedno z vso odločnostjo zavračam.
♥♠♦♣
»Vsaka stvar potrebuje svoj čas, saj razumeš to?«
Ni komentarjev:
Objavite komentar