Pred nekaj dnevi sem bila s prijateljicami na kavi. No, v resnici smo
pile sok z vodo. Okej, in viljamovko. Je pač veseli december. Ura, dve,
tri – saj veste, z babami hitro mine.
Ko smo odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Takšno navado imam že nekaj let, ker sem včasih nonstop kaj izgubljala. Da si boste predstavljali: nekoč sem na Veliki planini izgubila smučarsko jakno. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo, ampak mi je! Zato sem na neki točki ugotovila, da se moram prav prisiliti, da vklopim neko varovalko, in od takrat, ko od kod odhajam, za sabo prav pretirano preverjam. Še se zgodi, da kdaj kje kaj izgubim, ampak manjkrat. Tako sem ta problem nekako rešila. Ampak se je pojavil drugi.
Ko smo, kot rečeno, odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Ko na mizi in pod njo ter na sedežni in okoli nje ni bilo ničesar več, sem brezskrbno odkorakala na parkirišče. Preostale so se še kar nekaj obirale, nato so končno pricapljale za mano.
»Kje, za vraga, so moji avtomobilski ključi?!« je bentila Lidija in besno brskala po svoji torbici. Ker jih ni bilo, je šla do svoje kie in pogledala, ali jih je nemara, ko se je pripeljala, pozabila v avtomobilski ključavnici. »Kaj ni tole bolj meni podobno?« sem se nasmehnila prijateljici. A ključev ni pustila v avtu, ta je bil namreč zaklenjen. »Kaj naj zdaj? Naj pokličem Bena, da mi pripelje rezervne?!« se je obupano spraševala. »Ne, no. Saj si se pripeljala do sem in avto zaklenila. Torej ključi morajo biti nekje tukaj!« sem jo mirila.
Ko se je že obrnila, da se vrne noter in še enkrat preveri, kam jih je dala, sem njene ključe zagledala – v svoji roki! Ker na pijačo nisem prišla s svojim avtom, ampak me je do tja pripeljala ena od deklet, svojega ključa sploh nisem imela s sabo. A ko sem odhajala, sem jih avtomatsko zagrabila z mize, čeprav sploh niso bili moji.
»O-moj-bog!« sem zardela, preostale so, kakopak, prasnile v smeh. »Oprosti, oprosti ...« sem se nerodno opravičevala. »Saj smo te že navajene, Majči,« me je v smehu zbodla. Tako je. Mojih spodrsljajev (in naštela bi jih lahko malo morje!) so se že zdavnaj navadile. In kar je še lepše: sprejele so jih. Nekaterim, to se zavedam, gre moja furjavost blazno na živce. Drugim se zdi zabavna. Najbrž zato, ker me imajo (kljub vsemu!) radi – točno takšno, kot sem.
In v določenih primerih bi za to morali dobiti Nobelovo nagrado za mir.
Ko smo odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Takšno navado imam že nekaj let, ker sem včasih nonstop kaj izgubljala. Da si boste predstavljali: nekoč sem na Veliki planini izgubila smučarsko jakno. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo, ampak mi je! Zato sem na neki točki ugotovila, da se moram prav prisiliti, da vklopim neko varovalko, in od takrat, ko od kod odhajam, za sabo prav pretirano preverjam. Še se zgodi, da kdaj kje kaj izgubim, ampak manjkrat. Tako sem ta problem nekako rešila. Ampak se je pojavil drugi.
Ko smo, kot rečeno, odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Ko na mizi in pod njo ter na sedežni in okoli nje ni bilo ničesar več, sem brezskrbno odkorakala na parkirišče. Preostale so se še kar nekaj obirale, nato so končno pricapljale za mano.
»Kje, za vraga, so moji avtomobilski ključi?!« je bentila Lidija in besno brskala po svoji torbici. Ker jih ni bilo, je šla do svoje kie in pogledala, ali jih je nemara, ko se je pripeljala, pozabila v avtomobilski ključavnici. »Kaj ni tole bolj meni podobno?« sem se nasmehnila prijateljici. A ključev ni pustila v avtu, ta je bil namreč zaklenjen. »Kaj naj zdaj? Naj pokličem Bena, da mi pripelje rezervne?!« se je obupano spraševala. »Ne, no. Saj si se pripeljala do sem in avto zaklenila. Torej ključi morajo biti nekje tukaj!« sem jo mirila.
Ko se je že obrnila, da se vrne noter in še enkrat preveri, kam jih je dala, sem njene ključe zagledala – v svoji roki! Ker na pijačo nisem prišla s svojim avtom, ampak me je do tja pripeljala ena od deklet, svojega ključa sploh nisem imela s sabo. A ko sem odhajala, sem jih avtomatsko zagrabila z mize, čeprav sploh niso bili moji.
»O-moj-bog!« sem zardela, preostale so, kakopak, prasnile v smeh. »Oprosti, oprosti ...« sem se nerodno opravičevala. »Saj smo te že navajene, Majči,« me je v smehu zbodla. Tako je. Mojih spodrsljajev (in naštela bi jih lahko malo morje!) so se že zdavnaj navadile. In kar je še lepše: sprejele so jih. Nekaterim, to se zavedam, gre moja furjavost blazno na živce. Drugim se zdi zabavna. Najbrž zato, ker me imajo (kljub vsemu!) radi – točno takšno, kot sem.
In v določenih primerih bi za to morali dobiti Nobelovo nagrado za mir.
♥♠♦♣
Ko je končno dojel, koliko ji kljub vsemu pomeni, se mu je skala odvalila od srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar