Na današnji dan pred – uf, preveč! – leti sem komaj čakala, da bo konec
pouka. Mami si je tisti dan izjemoma vzela dopust. Morda je koristila
ure, kot rečemo, teh je imela tako ali tako vedno preveč. Jaz se s tem
seveda nisem obremenjevala, po glavi so se mi podile čisto drugačne
skrbi. Sladke skrbi. Kot recimo: nama bo uspelo speči torto do konca, še
preden bo ati prišel domov?!
Po navadi sem šla iz šole, ki je bila od doma oddaljena dva kilometra,
peš. A tisti dan je mami prišla pome, da sva šli skupaj v trgovino in
nakupili potrebne sestavine. Sladko smetano, banane, kivi. Pa še nekaj
drobnarij, ki jim nisem namenjala tolikšne pozornosti, je vrgla v
košaro. In morda, če sem bila zares pridna, še liziko zame.
Nato sva odšli domov in se lotili peke. V naši hiši je veljalo, da imam v
kuhinji – čeprav sem bila punčka – dve levi roki. Brat Rok je bil
spretnejši od mene, meni pa so se kar naprej dogajale nesreče. Ko sem,
recimo, ubila jajce, ga je šlo četrt v posodo, večina pa po kuhinjskem
pultu. Priznam, kadar sem bila za štedilnikom glavna jaz, je bila tam
bomba. Moj Mitja bi vam zdajle najbrž rekel, da se to do danes še ni kaj
dosti spremenilo. V svoj zagovor dodajam, da ko kuham jaz, kuham z
ljubeznijo. In kljub vsem nezgodam – še vedno kuham!
Mami je šlo najbrž veliko živcev, a mi je pustila veselje, da sem lahko
ustvarjala skupaj z njo. Naredili sva tisti božanski sočni biskvit, ga
obložili s sladko sadno kremo in tako še enkrat in še enkrat. Potem pa
je prišel najboljši del – na zgornjo
plast sva nanesli stepeno sladko smetano in narezani kivi. Ta del je v
celoti pripadel meni. In ni bilo večjega veselja od tega, da sem lahko
zelene krogce razporejala po svoji želji. Enkrat sem jih zgolj zložila v
vrste, drugič sem iz njih oblikovala srce, tretjič sonce. Kot se mi je
tisti hip pač zazdelo.
Še slajše od torte pa je bilo pričakovanje, da ati
končno pride iz službe. Kuhinjo smo do takrat že pospravili, mizo
pobrisali in nanjo postavili pravkar pečeno sladico. Ko smo zaslišali
njegov avto na dvorišču, smo prižgali svečke in kar cepetala sem od
navdušenja, da bo končno videl, kaj smo mu pripravili.
To torto je dobil, dokler smo še imeli mami, vsako leto. In vsako leto
znova se je je razveselil, kot da je prvič. S svojim izrazom na obrazu
je meni dal darilo, ki se ga bom spominjala do konca življenja.
Vse najboljše, ati.
In obljubim, da se potrudim najti recept, da ti enkrat spet spečem
mamino slavno sadno torto. Pa naj bo v kuhinji še takšna bomba!
♥♠♦♣
Srce ji je vztrepetalo in v očeh je spet začutila solze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar