Z najinim stanovanjcem, čeprav je (pre)majhno, sem zadovoljna. Ker je
najino. Ker me nanj vežejo lepi spomini. In ker ima čudovito teraso.
Zato me novica o tem, da se bova morala seliti, ni posebno navdušila. Pravzaprav sem se je ustrašila. Saj je res, da že močno pogrešam spalnico (spiva namreč kar na raztegljivem kavču v dnevni sobi), pa vendar ... Selitev vedno pomeni stres. In stresa imam že tako ali tako dovolj.
Moj dragi se je problema lotil drugače. Z valom navdušenja, ki ga nisem mogla razumeti, se je po cele popoldneve zadrževal na nepremičninskih portalih in si ogledoval razno razne ponudbe. Ob šlampastih oglasih brez fotografij je glasno bentil, da ti se pa res ne znajo iti, ob oderuških cenah se je posmehoval ponudnikom, da za takšno luknjo pa že ne bo plačeval toliko denarja, ob luksuznih stanovanjih, ki so seveda nedosegljiva za najin budžet, pa je le z velikimi očmi strmel v zaslon. Po nekaj dneh sem tako že po izrazu na njegovem obrazu znala razbrati, kaj je novega (oziroma česa ni) na nepremičninskem trgu.
Jaz, kot rečeno, nisem pokazala toliko navdušenja. Predvsem zato, ker me je zares strah. Vem, da so v življenju edina stalnica spremembe, a iskanje novega doma je zame ogromen zalogaj. Morda zato, ker sem ga v zadnjih nekaj letih menjala že kar nekajkrat. In ker je bila vsakokratna selitev povezana z velikim čustvenim pretresom. Smrt mami. Konec ljubezenske zveze. Kaj bo tokrat?
Tokrat bo drugače. Tokrat se seliva zato, da nama bo lepše in udobneje. Zato, da bova lahko načrtovala in ustvarjala prihodnost. Tokrat gre zares. Tokrat bova tam, kamor greva, tudi ostala.
In ko sem začela razmišljati na ta način, se je v meni nekaj premaknilo. Selitve sem se končno začela veseliti. Fanta nisem več le pogledovala izza računalnika, ampak sem se mu pri tem pridružila. In zdaj tudi sama po cele popoldneve bentim ali se posmehujem ali le zasanjano strmim v zaslon.
Sanjam velike sanje. A vendar – samo enkrat se živi. In dovolj sem stara, da se neham pomilovati in da v takšnih izzivih ne vidim (samo) težav, ampak tudi zmage.
Danes ob petih imava prvi ogled. In veste, kaj? Ta ima spalnico in čudovito teraso. Fotografije so obetavne. Držite pesti.
Zato me novica o tem, da se bova morala seliti, ni posebno navdušila. Pravzaprav sem se je ustrašila. Saj je res, da že močno pogrešam spalnico (spiva namreč kar na raztegljivem kavču v dnevni sobi), pa vendar ... Selitev vedno pomeni stres. In stresa imam že tako ali tako dovolj.
Moj dragi se je problema lotil drugače. Z valom navdušenja, ki ga nisem mogla razumeti, se je po cele popoldneve zadrževal na nepremičninskih portalih in si ogledoval razno razne ponudbe. Ob šlampastih oglasih brez fotografij je glasno bentil, da ti se pa res ne znajo iti, ob oderuških cenah se je posmehoval ponudnikom, da za takšno luknjo pa že ne bo plačeval toliko denarja, ob luksuznih stanovanjih, ki so seveda nedosegljiva za najin budžet, pa je le z velikimi očmi strmel v zaslon. Po nekaj dneh sem tako že po izrazu na njegovem obrazu znala razbrati, kaj je novega (oziroma česa ni) na nepremičninskem trgu.
Jaz, kot rečeno, nisem pokazala toliko navdušenja. Predvsem zato, ker me je zares strah. Vem, da so v življenju edina stalnica spremembe, a iskanje novega doma je zame ogromen zalogaj. Morda zato, ker sem ga v zadnjih nekaj letih menjala že kar nekajkrat. In ker je bila vsakokratna selitev povezana z velikim čustvenim pretresom. Smrt mami. Konec ljubezenske zveze. Kaj bo tokrat?
Tokrat bo drugače. Tokrat se seliva zato, da nama bo lepše in udobneje. Zato, da bova lahko načrtovala in ustvarjala prihodnost. Tokrat gre zares. Tokrat bova tam, kamor greva, tudi ostala.
In ko sem začela razmišljati na ta način, se je v meni nekaj premaknilo. Selitve sem se končno začela veseliti. Fanta nisem več le pogledovala izza računalnika, ampak sem se mu pri tem pridružila. In zdaj tudi sama po cele popoldneve bentim ali se posmehujem ali le zasanjano strmim v zaslon.
Sanjam velike sanje. A vendar – samo enkrat se živi. In dovolj sem stara, da se neham pomilovati in da v takšnih izzivih ne vidim (samo) težav, ampak tudi zmage.
Danes ob petih imava prvi ogled. In veste, kaj? Ta ima spalnico in čudovito teraso. Fotografije so obetavne. Držite pesti.
♥♠♦♣
Priložnost za srečo sem imel na dosegu roke, pa sem pustil, da mi je ušla.
Potrebujete nujno posojilo? Moje ime je Emily's Janssen in sem kreditna referentka in finančna svetovalka pri Trust Bridge Financial Service. Opazila sem, da imajo posamezniki in podjetja pogosto velike težave pri pridobivanju posojil pri bankah ali drugih finančnih institucijah. Moje podjetje, Trust Bridge Financial Service, vam je na voljo, da vam zagotovi posojilo, ki ga potrebujete, in vam pomaga.
OdgovoriIzbrišiNe glede na to, ali želite izboljšati svoj življenjski slog ali imate nepričakovane stroške, je posojilo pri Trust Bridge Financial Service stroškovno učinkovit način za to.
Trust Bridge Financial Service je prilagodljiv: izposodite si lahko do milijon evrov (1.000.000,00 €) z ugodnimi dobami odplačevanja od 6 mesecev do 9 let. Ponujamo široko paleto osebnih posojil, poslovnih posojil, stanovanjskih posojil in posojil za konsolidacijo dolgov, ki jih lahko prilagodimo vašim spreminjajočim se potrebam in okoliščinam z obrestno mero 3 %.
Kaj dobite:
• Takojšen dostop do vaših sredstev ob odobritvi
• Konkurenčne obrestne mere
• Prilagodljivi pogoji odplačevanja
• Možnost hitrejšega odplačila posojila (dodatna plačila zmanjšajo glavnico posojila)
• Enostavna odobritev, če potrebujete dodatna sredstva
• Prvo odplačilo posojila se začne v šestih mesecih po odobritvi.
Kako se prijaviti:
Zaprosite za hitro in enostavno posojilo!
Podjetja ali posamezniki, ki jih zanima prijava za posojilo pri Trust Bridge Financial Service in potrebujejo več informacij o ponudbi posojila, naj pišejo na elektronski naslov: trustbridgefinancialservice943@yahoo.com ali pošljijo neposredno sporočilo prek WhatsAppa na: +2349124847559.