SRČEVA SEDEM: SEDMI ČUT

Po horoskopu sem devica. Nebesnim znamenjem nikoli nisem pripisovala prevelikega pomena, priznam pa, da med brskanjem po dnevnem časopisju ali spletu preberem kakšen članek tudi na to temo. Pred nekaj dnevi, denimo, o tem, koliko katero znamenje zaupa svojemu notranjemu glasu, tako imenovanemu šestemu čutu. 

Device baje bore malo. Da smo vendarle zemeljsko znamenje, je pisalo, ki ne verjamemo, dokler nečesa ne vidimo, dokler se ne zgodi. »Največji izziv jim je zaupati notranjemu glasu in ga ceniti,« je kritično zaključil avtor. Bo kar držalo, sem si mislila. Tako me je naučilo življenje. 

Včasih sem ravnala tako, kot mi je velela podzavest. Sklepala sem odločitve, ki so usodno vplivale na mojo življenjsko pot, pa se tega v tistem trenutku sploh nisem zavedala. Nekaj sem storila samo zato, ker sem tako čutila, na posledice se nisem ozirala. V tistih dneh sem bila veliko bolj kot nedolžni in prizemljeni devici podobna ognjeviti in strastni levinji, ki je bila pripravljena vse postaviti na kocko, da bi le ugotovila, kdo je, kam spada. 

Včasih se je izšlo, včasih se ni. V slednjih primerih sem uteho iskala pri moji Lidiji, prijateljici, ki v vsakem trenutku zna najti prave besede. »Napačnih odločitev ni, Maja,« mi je dejala. »Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj to, kar si. In tako je tudi prav,« mi je prigovarjala in mi brisala solze. Verjela sem ji. In ji še vedno. Ne samo zato, ker me tako dobro pozna in ker mi je vedno stala ob strani. Ampak tudi in predvsem zato, ker mi je to pokazalo življenje. Videla sem. Zgodilo se je. 

Dandanes sem bolj previdna. Zavestno se pri čem omejujem, se čemu odpovem. Pred nekaj dnevi, recimo, me je blazno mikalo, da bi si kupila vikend paket v Pragi, čeprav si moj bančni račun od nakupa avtomobila in z njim povezanimi stroški še ni povsem opomogel. »Bom že kako, enkrat se živi,« mi je prigovarjal notranji glas. A ko bi bilo treba klikniti gumb Potrdi, glava preprosto ni dovolila. Še dobro. Te dni se mi je namreč sesul računalnik in ne preostane mi drugega, kot da nekje napraskam evre za nakup novega.

Vem pa, da bo spet prišel čas za spontane odločitve. Vem, da bo nedolžno devico spet premagala ognjevita levinja. To me nekako pomirja. Ker verjamem v svojo strastnost in prizemljenost hkrati. To sta moj šesti in sedmi čut. 

♥♠♦♣ 

Ko je zaloputnil vrata za njo, si je vidno oddahnil. A nekje globoko v sebi je vedel, da ima prav. Zato so ga njene solze bolele bolj kot klofuta.

SRČEVA ŠEST: IRMI V SLOVO

V resnici sploh še ni tako dolgo, ko smo praznovali tvojega abrahama. Ko si se pojavila v tisti oblekici, sem si mislila, bogdaj, da bom jaz pri 50 videti tako dobro. Kot oglje črni lasje so ti padali čez ramena, obraz ti je žarel in kot vedno si prostor napolnila z neko posebno energijo. Z energijo mlade ženske. Z energijo lepe ženske. 

To je bil neki drugi čas. Bil je čas, ko nam minljivost in smrt nista bili blizu, vsaj na videz ne. Bil je čas, ko smo se imeli lepo. Bil je čas za glasbo in ples, za tople objeme in nežne poglede. Bil je čas za preproste besede in brezvezne pogovore, prav tiste pogovore, ki jih zdaj tako pogrešam. Bil je čas, ko so nam bile težke stvari prihranjene. Za kdaj drugič. 

Ta drugič je prišel. Vedno pride. Ker življenje je spremenljivo kot vreme. Za vsakim dežjem res posije sonce, a potem pride nevihta in nato nastopi zatišje po njej. Čakam to zatišje, čakam, da mine. Čeprav sta se najini življenjski poti srečali le za hip, nato pa spet ubrali vsaka svojo smer, jočem za teboj. Tudi jaz. Ker me spomin nate vrne nazaj. V preteklost, ki je minila. Za vedno. V kraje, ki sicer še obstajajo, a z drugimi ljudmi niso več isti. In tudi nikoli ne bodo. 

Spominjam se, kako si na tisti žurki pela Angie od Rolling Stones. Spominjam se tvojega nasmeha. Spominjam se, kako si v vsaki stvari in vsakem človeku pustila kanček svoje elegance. Spominjam se, kako si vedno hodila z dvignjeno glavo. Spominjam se tvoje iskrivosti in karizme. 

Odšla si, kako simbolično, v velikem tednu, v dneh, ko smo razmišljali o smrti in vstajenju. V dneh, ko se narava prebuja, v dneh, ko je čas, da zaključimo in hkrati ponovno začnemo. 

Odšla si, pa si mi bolj blizu kot kadar koli. Ker ljudje včasih počnemo stvari, ki jih drugi ne razumejo, in celo stvari, ki jih ne razumemo niti sami. A le kadar nas vodi srce, in ne glava, živimo polno. In zato nikoli, ampak res nikoli ne smemo obžalovati tistega, kar nas je v nekem trenutku osrečilo. Samo zato je sploh vredno. Biti. Živeti. Spočij se. In naj angelčki zapojejo tvojo najljubšo. Ker zdaj si ena od njih. Zdaj si tudi ti – Angie. 

Počivaj v miru, draga Irma. Tvoj nasmeh in tvoje iskrice v očeh ostajajo. V naših srcih. Tudi v mojem. 

♥♠♦♣ 

Odvijalo se je v počasnem posnetku. »Žal mi je,« je odzvanjalo v njeni glavi, besede so obvisele nekje v zraku. Slišala je, a ni želela slišati. Čutila je, a ni želela čutiti. Ni ga več. Nikoli več ga ne bo.

 

SRČEVA PET: O SOLZAH IN O PESKU

Oskar, kot je ime fantu, ki bo v moji knjigi imel eno od nosilnih vlog, me je pred dnevi stal kar nekaj solz. Že navsezgodaj zjutraj. Cmera cmerasta sem se zabubila pod odejo in nisem hotela zlesti ven. Preprosto se mi ni dalo. V tistem trenutku je bilo veliko lažje obupavati kot pa se motivirati in narediti kaj koristnega.

»Ta moja knjiga je čisto brez zveze. Sploh ne vem, kaj to delam, še manj pa, zakaj. A bo to sploh kdo bral?« sem javkala in stokala in se smilila sama sebi. Za piko na i sem še zajokala, da je bil pogled na moje zabuhle oči res pomilovanja vreden. 

Takšne blokade nisem doživela prvič. Oh, še zdaleč ne! Ena hujših se mi je zgodila, ko me je zapustil prvi fant. Bilo je že pred leti, pa tistih turobnih jesenskih dni še nisem pozabila. A boleče izkušnje so me marsikaj naučile. Recimo to, da smo ljudje največkrat razočarani – zaradi nas samih. Zaradi previsokih pričakovanj, ki jim po navadi sledijo grenka razočaranja. 

Punce, se mi zdi, smo v tem sploh strokovnjakinje. Pred meseci sem se v eni od svojih kolumn spotaknila ob moške – da nikomur ni več do resne zveze, da naj se že odločijo, kaj bi radi, in da so sploh živa katastrofa. Pa sem jih hitro dobila po buči.

Takole je napisal bralec Jure: »Kaj samo jamrate, da ste samske? Naredite že kaj. Čakati, da čokolada pade sama s kamiona ... Japajade! Po navadi ste na zabavah stresene po skupinicah, kot da prav praznujete samskost! Če pa že pridemo do vas, delujete totalno nezainteresirane za pogovor. Vedno mora fant spraševati. Res, kje je fora? Se igrate nedostopne? Prav, potem pa bodite nedostopne – in samske!« nam je nalival čistega vina. 

Pa ni nehal: »In potem si mečete pesek v oči. Slišite in vidite samo tisto, kar hočete. Letate za frajerčki, dobrih fantov pa niti ne opazite. Zdaj pa se še čudite, zakaj ste samske? Veste, zakon privlačnosti res deluje: ali sploh verjamete v to, da lahko dobite (dobrega) fanta? Ali samo sedite doma in v službi cele dneve, pa bognedaj, da bi šle kaj ven in med ljudi? Dajte malo od sebe, pokažite interes, pa se bodo stvari začele odvijati same od sebe!«

Boleče? Ja. Ampak mu dam prav. Ker za srečo (ali navdih) se je včasih treba preklemansko potruditi!

♥♠♦♣ 

Morda bi ji, če bi se mu dalo, popihal na dušo, a vedel je, da bo dovolj en sam samcat SMS. Čez nekaj ur ji ga bo poslal. In bo pozabila. Nič lažjega.