KRIŽEV KRALJ: POKLIC: NOVINARKA

Zasebnega in poklicnega življenja nikoli nisem znala dobro razločevati. Kaj ni prav kolumna, v kateri razkrivam svoje najbolj intimne misli, najboljši dokaz za to? Tako ali tako mislim, da določeni poklici od človeka prav zahtevajo, da se tudi osebno vplete v delo, ki ga opravlja. Pa naj se to sliši še tako neprofesionalno. 

Ta teden me je ujela ena takšnih zgodb. Ni prva, ki se me je toliko dotaknila, da sem med intervjujem zajokala. Ampak – kdo ne bi potočil solze, ko na drugi strani mize sedi obupana mamica, ki je pred dnevom izvedela, da je njen sin, ki je komajda postal polnoleten, umrl v prometni nesreči? Ne predstavljam si, da bi tisti hip le nemo strmela vanjo, da mi njen vzdih bolečine ne bi segel do srca. Zato se solz, ki jih morda ne bi smelo biti, ne sramujem. Z njimi samo pokažem, da sem, kot vsak človek, krvava pod kožo. Ljudje nismo in ne smemo biti stroji, v to trdno verjamem, čeprav bi nas sistem, v katerega smo vse bolj okalupljeni, morda hotel prepričati o nasprotnem. 

Podobno se mi je zgodilo, ko sem pred dnevi obiskala 25-letno Saro iz Kopra. Bori se s tumorjem na možganih. »Veš, ko si enkrat v takšni situaciji, kot sem jaz, se ti ne zdi pomembno, kateri fant te je pustil, pa kdaj in zakaj. Ko enkrat tvoje življenje zavisi na nitki, ti je pomembno samo to, da bi preživel. Samo to in nič drugega!« so besede, ki sem jih sama pri sebi premlevala še dolgo zatem, ko sem se poslovila od nje. »Vaju bom kar objela,« nama je rekla s fotografom, ko smo stali na vratih. In na njeno zahvalo, ker sva se zaradi nje pripeljala iz Ljubljane v Koper, sva odgovorila le: »Ah, ne skrbi, to je vendar najina služba!« Pa je res samo služba? 

Tako se v meni dan za dnem kopičijo novi in novi obrazi. Včasih so žalostni, obupani in jezni, včasih pa zadovoljni, srečni, ponosni. Imena pozabim, obrazov ne. Predvsem pa zgodbe, ki se skrivajo za njimi, ostanejo še dolgo z mano. Zaradi njih razmišljam o sebi in življenju na sploh. Zaradi njih vsaj na vsake toliko na svoje življenje pogledam z druge perspektive. Zaradi njih se zavem, da nič na tem svetu ni in ne sme biti samo po sebi umevno – še najmanj pa zdravje ali življenje samo. 

Mamica, ki je na cesti izgubila svoj največji zaklad, in prikupna Sara, katere edina želja je – živeti, sta zato osebi, ki sem jima neskončno hvaležna. 

Kot vsaka stvar ima tudi moj poklic svoje pluse in minuse. A če delo opravljaš s srcem, minusi preprosto ne morejo pretehtati. 

♥♠♦♣ 

Potem se mu je kar naenkrat zazdelo, da mu čustev ni več treba skrivati. In začutil je neskončno olajšanje.

KRIŽEVA DAMA: FOTOMANIJA

Fotografiram preveč. Vsaj če vprašate mojega fanta, najboljše prijateljice in Lovra (mojega psa). Včasih dobesedno tečem za njimi, da bi le ujela trenutek na kamero. Ne vem točno, zakaj čutim to potrebo, mislim pa si, da zato, ker se bojim, da bi sreča, ki jo tisti hip delim z njimi, utonila v pozabo. Da bi obrazi zbledeli, da bi čas, ki si ga podarjamo, izpuhtel v nič. 

Moja navada, da venomer skačem za njimi s telefonom (ki ima fotoaparat), je na trenutke najbrž sila nadležna. Včasih se zgodi, da mi katera od mojih žrtev, ki ima morda malce slabši dan, to tudi naravnost pove. Kar cenim. Ker – da ne bo nesporazuma – s fotoaparatom skačem le za ljudmi (in živalmi), ki mi v življenju pomenijo največ. Lahko bi jih naštela na prste dveh rok. In iskrenost v odnosih z najbližjimi je ena najpomembnejših vrednot, vsaj zame. 

V teh dneh z družino zaznamujemo obletnico smrti moje mami. Kot že sedem let je tako tudi letos februar zame precej naporen. To se najbolj pozna v mojem razpoloženju, ki niha še za odtenek bolj kot po navadi. Včasih me nehote in povsem nepričakovano premagajo solze. Navidez zaradi malenkosti, a v meni se odvija vihar. »Jezna sem,« sem mu zadnjič siknila skozi zobe. Bila sva na meji prepira, a ker me že toliko pozna, je vedel, v čem je razlog za moje obnašanje. »Zakaj si jezna?« Zakaj sem v resnici jezna? »Ker pozabljam njen obraz. Pozabljam njen nasmeh in zvok njenega glasu. Ne morem se več spomniti odtenka modre v njenih očeh in občutka varnosti, ko me je stisnila k sebi. Kar šla je, ne da bi se poslovila. Zapustila me je!« sem zajokala. »Veš, da to ni res ... Sama pri sebi veš, da to ni res,« je dejal. Imel je prav. A vseeno sem bila tako preklemansko jezna. 

Naj bo ta kolumna pojasnilo mojemu fantu, najboljšim prijateljicam in Lovru (mojemu psu). Da boste vedeli, zakaj za vraga (!) tako težim s tem fotoaparatom vsakič, ko smo kje na kupu. Zato ker sem z vami tako srečna, da hočem tisti trenutek ujeti in zamrzniti za vedno. Ker nikoli nočem pozabiti vaših obrazov. Ker bom čez veliko, veliko, veliko let opazovala vsak detajl z vaših fotografij, da bom oživila vas in našo mladost. In vse spomine, ki jih skupaj ustvarjamo. 

Za vsakega sem vam neizmerno hvaležna. 

♥♠♦♣ 

Nasmehnili sta se v fotoaparat. »Tako! Zdaj sva zamrznili najino srečo, za vedno!« jo je poljubila na čelo.

 

KRIŽEV FANT: ANTIVALENTINOVO

Najbrž se že malo ponavljam, a ker zares (čisto zares!) ne maram teh pretirano skomercializiranih in uvoženih praznikov, bom pač povedala še enkrat: valentinovega ne praznujem. Ne ker bi menila, da ljubezni ne gre proslavljati. Tudi puhlica, da si pozornost lahko izkažemo kateri koli dan v letu, ne pa samo na točno določen datum, se mi zdi malo za lase privlečena. Strinjam se sicer, da si je naklonjenost treba pokazati večkrat na leto, ampak z valentinovim imam drugačno težavo: zakaj praznovati na dan, ki so se ga spomnili Američani, če pa imamo tako lep slovenski praznik, ki pravzaprav nosi enak pomen – gregorjevo. Pa še mesec pozneje je, ko je pomlad že res pred vrati in se zdi, da tudi narava diši po tistem najlepšem občutku na svetu. 

Toliko torej o tem. Razlagam, ker bom spet pisala o ljubezni. Pa ne zato, da ovekovečim praznik zaljubljencev, s katerim ste v zadnjih dneh tako ali tako bombardirani na vsakem koraku. O ljubezni bom pisala, ker se moj svet ta trenutek vrti okoli nje. Nekaj časa sem se zato počutila krivo – češ da o čem drugem že ne znam več razmišljati. Ampak s tem, da sem našla srečo in da sem na to ponosna, se preprosto ne bom več obremenjevala. 

Zato ker v resnici mislim, da je to najpomembnejša stvar na svetu. Da je ljubezen sila, ki poganja vse. Da vse dobi smisel, če imaš v življenju osebo, ki te ljubi kljub vsem tvojim napakam. In zato ker v resnici mislim, da je treba vztrajati, dokler te osebe ne najdeš. Da ni prav, če se zadovoljimo s čim manj. Tudi če to pomeni, da moraš priznati poraz. Lahko tudi večkrat. 

Pa da ne bo nesporazuma: vsa ta oda ljubezni ne pomeni, da je moje življenje popolno. Ni. Pravzaprav sem bila prav v zadnjih dneh velikokrat slabe volje, prevevale so me črne misli. Kar tja v tri dni sem se smilila sama sebi, in namesto da bi se za boljše počutje spravila v kakšen hrib, sem raje ležala na kavču in razmišljala, česa vsega še vedno in kljub vsemu nimam. 

A spet – iz teh občutkov sem se v prvi vrsti izvlekla po njegovi zaslugi. Ker me vsakič znova pripravi do tega, da razmišljam o odnosih in da sem včasih tudi kritična. V prvi vrsti do sebe. Ker šele ko si priznamo, da nekaj delamo narobe, to lahko začnemo popravljati. Čutim, da z njim in zaradi njega postajam boljša oseba. 

Zato vem, da je on tisti tako opevani gospod Pravi. In to bi lahko ponovila še milijonkrat. Brez slabe vesti. 

♥♠♦♣ 

»Ljubim te, nič drugega. Samo ... Ljubim te.«

KRIŽEVA 10: ZMENEK MED OGLASI

Ležala sva v postelji in gledala film. Najbrž ni bil preveč dober, sicer bi si zapomnila njegov naslov. Ali vsaj vsebino. Ampak si ju nisem. Čeprav malokrat gledava filme, ki jih ponuja naš TV-spored, sva tokrat naredila izjemo. Kar pomeni, da sva za film, ki traja dve uri, porabila skoraj tri. Zaradi oglasov, seveda. 

Pa saj ne da me odmor za reklame blazno moti. Imaš pač čas, da v tistih pet minutah skočiš na WC. Ali da pelješ psa lulat. Ali da iz skrinje privlečeš banjico sladoleda. A ko vse to že narediš, pa film še četrtič prekinejo, ti ne preostane drugega, kot da pač počakaš, da reklame minejo. 

Tako sva, hočeš nočeš, buljila v TV in izvedela za najnovejše akcije slovenskih trgovin. »Mmm, rdeče pomaranče!« sem se obliznila, ko se je na zaslonu narisala kilogramska vreča mojega ljubega sadeža. »Rada imaš rdeče pomaranče?« me je vprašal. »Ja! Najboljše so tiste, ki so malo mavrične. A veš tiste, ki so pol oranžne in pol rdeče? Njami!« In potem me je nekaj sekund samo gledal. »Kaj je?« sem se namrščila. »Nič, nič,« se je nasmehnil. »Še ena stvar, ki jo vem o tebi.« 

Čez nekaj trenutkov se je na zaslonu predvajal napovednik za risanko Divjina, ki bo na sporedu v teh dneh. »A si gledala že to?« »Ja, sem. Milijonkrat.« Sestrici Ana in Monika sta bili čisto nori nanjo. Najprej smo jo gledali v kinu, potem jima je mami kupila še DVD, ki je bil nato nonstop v našem domačem predvajalniku. »Joj, ko se naslednjič vidimo z Moko, ji moram prav reči, naj ti pokaže, kako oponaša to koalo. Ful je smešna!« Moka kličemo našo najmlajšo, Moniko, za kar je pravzaprav kriva sama – tako se je, ko je bila še čisto majhna, podpisala na eno od svojih risbic. »Res, ful je smešna!« sem ponovila. In ko sem po več letih pomislila na to, kako se je pačila ob tej risanki, sem se morala zakrohotati. »Spomnim se, kako od srca se ji je smejala tudi mami ... Takrat je bila še živa.«

Opazil je, kako me je ob tem spominu stisnilo pri srcu. Objel me je, brez besed. In takrat me je prešinilo, da čas za oglase med TV-sporedom v resnici sploh ni tako slab. Pravzaprav teh pet minut lahko izkoristimo za neke vrste zmenek. Da ugotovimo, kaj vse še ne vemo drug o drugem.

In ja, tudi po kilo rdečih pomaranč sem si šla. Že takoj naslednji dan. 

♥♠♦♣ 

V petih minutah je o njej izvedel več kot prej v celem letu.

 

 

KRIŽEVA 9: O FILMIH IN ČOKOLADI

em, ali sem si kadar koli

v življenju ogledala toliko

filmov, kot sem si jih ta ja

-

nuar. Najprej zato, ker jih

moj fant obožuje. Zelo težko

najdem film, ki je vsaj pri

-

bližno vreden ogleda (beri:

vse razen kakšnih res po

-

ceni komedij in grozljivk)

z letnico 2013 ali manj, ki

ga on še nikoli ni videl. Za

-

dnjič sem bila presrečna, ko

sem ugotovila, da ne pozna

Beležnice. Tiste osupljive ro

-

mantične drame z Ryanom

Goslingom v glavni vlogi. To

pa je tudi edini filmski pre

-

sežek, ki sem mu ga lahko

predlagala, sicer je njegovo

filmsko poznavanje veliko

boljše od mojega.

Priznam pa, da me je s tem

svojim hobijem kar malo

okužil. Zdaj že tudi jaz

obvladam najbolj znano

slovensko piratsko spletno

stran (tega najbrž ne bi sme

-

la javno priznati?), kjer nas

Metalcamp (takšen vzdevek

ima najbolj znani nalaga

-

lec filmov) skoraj vsak dan

razveseljuje z najnovejšimi

filmskimi uspešnicami. Še

pred letom ali dvema bi se

mi zdel skoraj greh, da pet

-

kov ali sobotni večer pre

-

življam na kavču, namesto

da bi se s prijateljicami od

-

pravila v mesto. Zdaj pa s

tem nimam več težav. Staram

se, ni kaj.

Tako sva se prejšnji večer spet

udobno zleknila na kavču in

filmski maraton otvorila s

Povratnikom, najnovejšim

filmom Leonarda DiCapria.

Baje bo letos vendarle dobil

oskarja. »Ti, a imava še kaj slad

-

kega doma?« je po kakšnih 15

minutah pritisnil na pavzo.

»Uf, težka. Decembrske zaloge

so pošle,« sem se mu kislo na

-

smehnila. Sledil je tisti njegov

kvazižalosten pogled, s kate

-

rim (ve, da) me v trenutku raz

-

oroži. »Okej, grem pogledat.«

Odprem kuhinjsko omaro, nič.

Pregledam predale, nič. Še tista

posodica na kuhinjski polici,

kjer se po navadi najde vsaj ka

-

kšen čokoladni bombon, je bila

popolnoma prazna. »Žal, ljubi.

Nič ne bo,« sem zavzdihnila.

»Kaj pa je v tisti košari na

omari?« je še enkrat poizku

-

sil. Morala sem stopiti na pr

-

ste, da sem jo sploh dosegla. V

njej pa – zaklad! Čokoladni

miklavži in parkeljni,

v najbolj pisan papir

zaviti bomboni, za

piko na i pa še bo

-

žanske lešnikove

napolitanke. Slad

-

karije nama je pri

njegovih starših

prinesel eden od

decembrskih do

-

brih mož, a takrat se zanje

(ob vsej zalogi milk, kinder

čokolad in drugih prestižnih

čokoladnih znamk) nisva

posebno menila.

To je bila lekcija tega tedna:

človek ne ceni tistega, kar

ima, dokler mu ne gre res za

nohte. In na koncu ne šte

-

jejo prestiž, bogastvo in ba

-

hanje pred drugimi. Ampak

tisti, ki so s tabo celo takrat,

ko te vsi drugi zapustijo.

♥

♠

♦

♣

Občutek, da ji pripravlja

nekaj, kar jo bo osrečilo, je

njega osrečeval še veliko

KRIŽEVA 8: SREČKA

Ko sem letos pred božičem iskala darilo za pet evrov (takšen je bil dogovor), s katerim bi simbolično obdarovala prijatelja, sem imela nemalo dela. Kaj sploh lahko kupimo za toliko denarja? Preračunano v tolarje je to za enega dobrega prešerna – v tistih časih je bil to kar simpatičen bankovec, s katerimi bi lahko dobil že marsikaj, v nasprotju z današnjim petakom. Ampak okej, to je že druga zgodba ... Skratka. Skodelice nisem hotela kupiti, ker se mi je zdelo preveč izpeto in neizvirno. Bomboniere tudi ne, ker bi imela občutek, kot da v darilo nisem vložila niti malo truda in sem ponj skočila zadnji hip. Domačega mesa za v juho (kar je bila ena od idej) bi bila jaz sicer vesela, a ker je mojega obdarovanca določil žreb, nisem hotela tvegati – kaj pa če dobim vegetarijanca?

Tako sem na koncu kupila pet srečk po en evro, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Ob odpiranju darila je bilo namreč veliko smeha pa tudi nekaj vznemirjenja – seveda smo se vsi spraševali, ali je katera dobitna. Glavni dobitek, ki ga je sploh možno osvojiti pri takšnih srečkah, je 10.000 evrov, tako da zaradi mene nihče ne bi mogel blazno obogateti, sem pa vseeno upala, da bo vsaj katera zadela vsaj kakšen evro. No, pa ni. Niti ena. Tako zaslužka ni bilo, a saj je smeh, za katerega so poskrbele srečke, vreden več. Vsaj tako smo se tolažili. 

Pred nekaj dnevi sem si s prijateljico v kinu ogledala premiero filma Joy. Srečka, po naše. Tako je bilo ime glavni junakinji, ki je bila – tako kot moje srečke – vse prej kot srečka. V življenju ji ni bilo postlano z rožicami, samo od sebe se ni zgodilo prav nič. Imela je nesrečen zakon, v katerem se je znašla bolj ali manj po naključju, prave strasti do moža že dolgo ni več čutila. Imela je bedno službo, zaradi katere je iz dneva v dan bolj životarila kot živela. Imela je nerešen odnos s starši, s katerimi se nikoli ni znala zares iskreno pogovoriti. Vse dokler se ni nekega grdega dne odločila, da bo odslej drugače. Da bo končala zvezo, v kateri ni nihče srečen. Da bo pustila delo, ki ji ne prinaša niti veselja niti denarja. Da bo staršem končno povedala, kar ji leži na duši. In ko je enkrat stopila iz cone udobja, so se stvari začele odvijati same od sebe. Da je Srečka postala srečka, ni bilo naključje. Bilo je veliko odrekanja in strahu in solz in bolečine. In ogromno dela. Psihičnega in fizičnega. 

Ne pravim, da ne morem zadeti na loteriji. A več možnosti je, da me sredi jasnega dne zadene strela. Naravnost v glavo. Zato za vse nas še vedno velja dober, star in preverjen recept – dvigni rit in naredi kaj, da bo drugače. Vsak je namreč svoje sreče kovač. Prav zares. 

 ♥♠♦♣

 

»Če mu boš hotela oprostiti, boš morala najprej priznati poraz. Svoj poraz.«

 

KRIŽEVA 7: VSE, KAR SEM

Ko sem se danes zjutraj peljala v službo, so po radiu zavrteli uspešnico Johna Legenda All of me. Pesem, ki jo vrtijo tako pogosto, da bi mi morala iti že na živce. In če jo slišim ob nepravem trenutku, mi tudi gre. Ampak ne tokrat. Danes zjutraj sem, ko sem jo zaslišala, celo povečala glasnost. Potem sem jo pela in ob refrenu tako telovadila z ustnicami, da se je gospa, ki sem ji ustavila pred prehodom za pešce in je očitno opazila moje pačenje za volanom, vidno zasmejala. 

Na skladbo me vežejo neki spomini, ki so s časom postali sladko-grenki. Ker mi jo je za svojo najprej prodajala oseba, ki v resnici ni čutila tega, kar opisuje pesem. In zato tudi jaz nisem mogla njemu dati vsega, kar sem želela. A tisti ljubezenski spodrsljaj sem že zdavnaj prebolela, zato se zdaj ob tem samo še nasmehnem.

Hkrati pa sem danes zjutraj ob pesmi občutila neizmerno hvaležnost. Ker končno vem, o čem sploh govori. Ne da besedila prej nisem razumela, le doživela ga še nisem. Da te nekdo vzljubi tako močno, da se čustva ne spremenijo niti potem, ko spozna vse tvoje (temnejše) odtenke. Recimo, ko še stotič pozabiš kupiti mleko v trgovini in mu zato zjutraj na kavo streseš že malce postano sladko smetano. Ko med vsakim kosilom pustiš copate pod kuhinjsko mizo, on pa jih mora nato kot mačka mlade nositi za tabo. Ko najde tvojo nogavico v kopalni kadi. Ko ocvreš pomfri in pozabiš ugasniti plin ter mu v zrak vržeš skoraj celo stanovanje. Ko nikoli ne zapreš omare za sabo in se on potem ponoči butne vanjo. Ko te mora s prednovoletne žurke njegovega prijatelja (dobesedno) odnesti. Ko zganjaš pretirano ljubosumje. Ko si tečna brez razloga. Ko je kriv, tudi ko ni. 

Ne pravim, da je on popoln. Ker ni. In zato mu vračam v enaki meri. No, vsaj trudim se, da bi mu. Kdaj pa kdaj – kar priznaj, ljubi – moram tudi jaz prenašati njegove pomanjkljivosti in izpade. 

A jih. In to kljub mojemu vihravemu in ne preveč potrpežljivemu značaju. »Kaj ni lepo, da po več kot enem letu vsak tvoj dotik vzbudi te občutke v meni? Čas jih dela le še bolj – in ne manj – intenzivne,« sem mu zadnjič rekla. Odgovoril je na najboljši način: s poljubom. 

Ker z vsem, kar sem, ljubim vse, kar si. Ljubim tvojo popolno nepopolnost. Dam ti vse in ti daš meni vse. Ti si moj začetek in moj konec, moj ritem in blues ...

♥♠♦♣ 

Zaupal je, da bo načrt uspel. Zaupal je, da ga ljubi.

 

KRIŽEVA 6: OPIS OSEBE

V ljubki pleteni kapi z velikim cofom na glavi je med minulimi božično-novoletnimi prazniki pridrvela k meni na obisk. V rokah je nosila roza plakat, na katerem je bil narisan miselni vzorec – o meni. V šoli so namreč dobili nalogo, da si izberejo eno osebo, ki jo bodo opisali, o njej pripravili referat ter jo potem predstavili v razredu. Hanna je izbrala mene, takole je napisala:

 

»Osebi, ki jo bom opisala, je ime Maja Kepic. Maja je punca od mojega strica Mitja. Stara je 28 let. Po horoskopu je devica, tako kot jaz. 

Velika je 170 centimetrov, srednje postave. Ima rjave oči in temne obrvi, majhen nos in lepe polne ustnice. Njeni lasje so temno rjavi, ampak si jih večkrat pobarva. Posebnih znamenj nima, ima pa na rokah manjša mezinčka kot ostali ljudje. Pravi, da ji to prinaša srečo. 

Oblači se preprosto, športno. Zna pa se tudi zelo urediti. Rada nosi velike uhane, ki so mi vedno zelo všeč. 

Maja je po poklicu novinarka. Piše za časopis Slovenske novice. Napisala je že veliko člankov, veselih in žalostnih. Rada piše in lansko leto je pisala dnevnik vsak dan. Brali smo ga lahko na spletu in v časopisu. Letos se je odločila, da napiše knjigo. Posvetila jo bo svoji mamici, ki je žal že umrla. 

Maja ime dve mlajši sestri in starejšega brata. Rada hodi v hribe, se sprehaja s kužkom Lovrom. Rada ima šport. Tekla je že na maratonu v Ljubljani. 

Rada se druži tudi z mano. Takrat kuhava, se igrava, ustvarjava, se učiva in včasih ušpičiva kakšno lumparijo. O teh lumparijah je tudi že pisala v svojem dnevniku in časopisu. 

Maja je prijazna, vedno nasmejana. Ima veliko prijateljic. Tudi jaz sem njena prijateljica. Rada jo imam in vesela sem, da je punca od mojega strica.« 

Zares toplo mi je bilo pri srcu, ko sem prebrala sestavek o sebi. Skozi otroške oči je vse tako mavrično in rožnato. Samo veliko dobrega in nič slabega. Ali človek, ko odraste, še zna tako opisati osebo? 

Draga moja Hanna. Opis o tebi bo nekoliko krajši, vedi pa: Čeprav si stara šele osem let in je še večina življenja pred tabo, se od tebe že zdaj ogromno naučim. Kako lahko skozi igro poiščem ustvarjalnost. Kako skozi lumparije ohranim otroka v sebi. In kako moram kljub vsem vihram, ki jih prinese življenje, ostati prijazna in srčna. To sta lastnosti, ki ju daleč najbolje znate izkazati prav otroci. 

Ostani taka, draga Hanna. In tudi jaz imam tebe neizmerno rada! 

♥♠♦♣ 

Včasih so najslajše izpovedi tiste, ki jih ne pričakuješ.