KRIŽEVA 5: HVALA, 2015

Človek se ob koncu leta, hočeš nočeš, ozre in pretehta, kaj je bilo v minulih 365 dneh dobrega in kaj slabega. Pravijo, da na koncu štejejo le lepi spomini, zato slabih ne bom naštevala. Sem pa za marsikateri trenutek v letu 2015 neizmerno hvaležna.

Januar: pobeg na morje v prvih dneh novega leta. Šampanjec, s katerim smo s puncami nazdravile na uspešen zaključek mojega prejšnjega projekta. Zaljubljeno stiskanje pod kovtrom z mojim dragim.

Februar: božanske školjke iz krušne peči, s katerimi sva proslavila, da sem se pobarvala na blond. No, okej, in to, da je on uspešno opravil izpit. Noro pustovanje in valentinovo – na isti večer. Rojstnodnevni izlet presenečenja v Kranjsko Goro, ki smo ga s puncami pripravile za našo Uršo.

Marec: nedeljski sprehod okoli Gradiškega jezera s Hanno in Mitjem. Fotografiranje z legendo Noriakijem Kasaijem v Planici. Prvo kosilo na najini terasi.

April: pet evrov, ki sem jih našla v svojih tekaških hlačah (tam so bili še od prejšnje sezone). Ducat jajc, ki so na velikonočni petek postali najbolj zabavni pirhi, kar sem jih kdaj ustvarila. Moje prvo kuhanje čilija con carne.

Maj: ko sem na otroškem igrišču padla z gugalnice – čeprav sem bila v modricah, sem se nasmejala do solz, sama sebi. Listek, na katerega si je moja stara mama zapisovala, kolikokrat gre ata v enem popoldnevu pogledat na vrt. Rezultat: dvanajstkrat. Tatu na nartu, ki bo pet prijateljic povezoval za vedno.

Junij: gledanje finala lige prvakov na velikem platnu, ki je bil (dobesedno) postavljen na morju. Martinina nora dekliščina. Martinina še bolj nora poroka.

Julij: vikend na morju z mojimi babami. Ponovljen vikend na morju z mojimi babami, le da smo tokrat s seboj vzele še naše fante. Streljanje z vodnimi pištolicami v Kamniški Bistrici.

Avgust: vikend na Nadiži. Opazovanje zvezdnih utrinkov na kriškem gradu. Čudovit uvod v moje 29. leto življenja, obdan z mojimi najdražjimi.

September: ogled košarkarske tekme v Zagrebu z mojo Petro, novi čevlji s tigrasto peto, koncert Pop Design na Martinin rojstni dan.

Oktober: rojstvo nečaka Ažbeta, ki je najsrečnejši dogodek leta.

November: jesenski šopek tasta Jožeta, pohod na Veliko planino v kratkih (!) rokavih, obisk koncerta Tanje Žagar v družbi atija in sestric.

December: druženje s sodelavci, pica v obliki srčka, ki mi jo je spekel Mitja, sončni božič na Bledu.

Še enkrat hvala iz srca, 2015.! 

♥♠♦♣ 

Seveda ga je vse novo blazno plašilo. A hkrati je bil hvaležen za novo priložnost.

KRIŽEVA 4: ŠMINKA

Ličim se malo, za svoja leta najbrž premalo. Sem zagovornica naravne lepote, da ne bo pomote, a že nekaj let si obljubljam, da bom na svoj imidž dala malo več. Da bom šla v šoping po kakšen blazer in elegantne hlače, da osvežim svojo garderobo z nekaterimi resnejšimi, bolj poslovnimi kroji. A če bi odprli mojo omaro, bi težko dobili vtis, da je njena lastnica ženska, ki jih ima skoraj 30, s kavbojkami, majčkami in športnimi puloverji sem se – kar se tiče stila oblačenja – zataknila nekje v srednji šoli. 

In potem nastane problem, ko je treba iti na kakšen intervju, sestanek ali, bognedaj, prednovoletno zabavo. Tokrat so me v rahlo zadrego spravile kar moje punce, s katerimi smo se (nesoglasno) dogovorile, da decembrski žur popestrimo z zapovedanim slogom oblačenja: malo črno oblekico in šminko. 

Z oblekico začuda ni bilo težav, eno, ki jo imam rada in se v njej dobro počutim, sem si nekoč celo uspela kupiti (to se je zgodilo mimogrede, če bi šla v trgovino načrtovano, bi iz nje, kot se zgodi po navadi, odšla praznih rok oziroma le s parom novih uhanov). Večja težava je tako bila šminka, ki sem jo, če se prav spomnim, uporabila le enkrat v življenju – za pusta. Sicer pa je v kopalnici stanje podobno moji omari: v njej je stvari, ki bi jih odrasla ženska v sodobnem svetu nujno morala imeti, komaj za vzorec. Krema, maskara in lipglos – tukaj pa se v glavnem konča. Ker za obisk drogerije ni bilo več časa, sem se od doma odpravila brez opravljene domače naloge, torej brez rdečila na ustnicah. 

Seveda so me punce takoj okarale, Saška pa je brž začela vleči iz torbice svoje pripomočke in me je našminkala kar tam, kjer smo se dobile, sredi Kongresnega trga torej. To je bil vsekakor prizor, za katerega mi je žal, da se ni posnel. S svinčnikom je najprej nanesla obrobo, ki me je blazno žgečkala, tako da je morala postopek večkrat ponoviti (za vizažiste sem, predvidevam, prava nočna mora!), na koncu pa mi je nanesla še šminko v živo rdeči barvi. 

Nad končno podobo sem bila, priznam, pozitivno presenečena. Puncam sem morala obljubiti, da si v kratkem priskrbim svojo šminko in da jo bom morala v letu 2016 večkrat uporabiti. Zvenelo je že skoraj kot novoletna zaobljuba.

In ko smo že ravno pri njih, dodajam še eno. Da bi ličila uporabljala zgolj dobesedno. Ker tisti make up, s katerim bi zakrivala svojo osebnost, še vedno z vso odločnostjo zavračam. 

♥♠♦♣ 

»Vsaka stvar potrebuje svoj čas, saj razumeš to?«

KRIŽEVA 3: VZEMI ALI PUSTI

Pred nekaj dnevi sem bila s prijateljicami na kavi. No, v resnici smo pile sok z vodo. Okej, in viljamovko. Je pač veseli december. Ura, dve, tri – saj veste, z babami hitro mine. 

Ko smo odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Takšno navado imam že nekaj let, ker sem včasih nonstop kaj izgubljala. Da si boste predstavljali: nekoč sem na Veliki planini izgubila smučarsko jakno. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo, ampak mi je! Zato sem na neki točki ugotovila, da se moram prav prisiliti, da vklopim neko varovalko, in od takrat, ko od kod odhajam, za sabo prav pretirano preverjam. Še se zgodi, da kdaj kje kaj izgubim, ampak manjkrat. Tako sem ta problem nekako rešila. Ampak se je pojavil drugi. 

Ko smo, kot rečeno, odhajale, sem trikrat pogledala za sabo, ali sem slučajno kaj pozabila. Ko na mizi in pod njo ter na sedežni in okoli nje ni bilo ničesar več, sem brezskrbno odkorakala na parkirišče. Preostale so se še kar nekaj obirale, nato so končno pricapljale za mano. 

»Kje, za vraga, so moji avtomobilski ključi?!« je bentila Lidija in besno brskala po svoji torbici. Ker jih ni bilo, je šla do svoje kie in pogledala, ali jih je nemara, ko se je pripeljala, pozabila v avtomobilski ključavnici. »Kaj ni tole bolj meni podobno?« sem se nasmehnila prijateljici. A ključev ni pustila v avtu, ta je bil namreč zaklenjen. »Kaj naj zdaj? Naj pokličem Bena, da mi pripelje rezervne?!« se je obupano spraševala. »Ne, no. Saj si se pripeljala do sem in avto zaklenila. Torej ključi morajo biti nekje tukaj!« sem jo mirila. 

Ko se je že obrnila, da se vrne noter in še enkrat preveri, kam jih je dala, sem njene ključe zagledala – v svoji roki! Ker na pijačo nisem prišla s svojim avtom, ampak me je do tja pripeljala ena od deklet, svojega ključa sploh nisem imela s sabo. A ko sem odhajala, sem jih avtomatsko zagrabila z mize, čeprav sploh niso bili moji. 

»O-moj-bog!« sem zardela, preostale so, kakopak, prasnile v smeh. »Oprosti, oprosti ...« sem se nerodno opravičevala. »Saj smo te že navajene, Majči,« me je v smehu zbodla. Tako je. Mojih spodrsljajev (in naštela bi jih lahko malo morje!) so se že zdavnaj navadile. In kar je še lepše: sprejele so jih. Nekaterim, to se zavedam, gre moja furjavost blazno na živce. Drugim se zdi zabavna. Najbrž zato, ker me imajo (kljub vsemu!) radi – točno takšno, kot sem. 

In v določenih primerih bi za to morali dobiti Nobelovo nagrado za mir. 

♥♠♦♣ 

Ko je končno dojel, koliko ji kljub vsemu pomeni, se mu je skala odvalila od srca.

KRIŽEVA 2: VSE NAJBOLJŠE, ATI.

Na današnji dan pred – uf, preveč! – leti sem komaj čakala, da bo konec pouka. Mami si je tisti dan izjemoma vzela dopust. Morda je koristila ure, kot rečemo, teh je imela tako ali tako vedno preveč. Jaz se s tem seveda nisem obremenjevala, po glavi so se mi podile čisto drugačne skrbi. Sladke skrbi. Kot recimo: nama bo uspelo speči torto do konca, še preden bo ati prišel domov?! 

Po navadi sem šla iz šole, ki je bila od doma oddaljena dva kilometra, peš. A tisti dan je mami prišla pome, da sva šli skupaj v trgovino in nakupili potrebne sestavine. Sladko smetano, banane, kivi. Pa še nekaj drobnarij, ki jim nisem namenjala tolikšne pozornosti, je vrgla v košaro. In morda, če sem bila zares pridna, še liziko zame. 

Nato sva odšli domov in se lotili peke. V naši hiši je veljalo, da imam v kuhinji – čeprav sem bila punčka – dve levi roki. Brat Rok je bil spretnejši od mene, meni pa so se kar naprej dogajale nesreče. Ko sem, recimo, ubila jajce, ga je šlo četrt v posodo, večina pa po kuhinjskem pultu. Priznam, kadar sem bila za štedilnikom glavna jaz, je bila tam bomba. Moj Mitja bi vam zdajle najbrž rekel, da se to do danes še ni kaj dosti spremenilo. V svoj zagovor dodajam, da ko kuham jaz, kuham z ljubeznijo. In kljub vsem nezgodam – še vedno kuham! 

Mami je šlo najbrž veliko živcev, a mi je pustila veselje, da sem lahko ustvarjala skupaj z njo. Naredili sva tisti božanski sočni biskvit, ga obložili s sladko sadno kremo in tako še enkrat in še enkrat. Potem pa je prišel najboljši del – na zgornjo plast sva nanesli stepeno sladko smetano in narezani kivi. Ta del je v celoti pripadel meni. In ni bilo večjega veselja od tega, da sem lahko zelene krogce razporejala po svoji želji. Enkrat sem jih zgolj zložila v vrste, drugič sem iz njih oblikovala srce, tretjič sonce. Kot se mi je tisti hip pač zazdelo. 

Še slajše od torte pa je bilo pričakovanje, da ati končno pride iz službe. Kuhinjo smo do takrat že pospravili, mizo pobrisali in nanjo postavili pravkar pečeno sladico. Ko smo zaslišali njegov avto na dvorišču, smo prižgali svečke in kar cepetala sem od navdušenja, da bo končno videl, kaj smo mu pripravili. 

To torto je dobil, dokler smo še imeli mami, vsako leto. In vsako leto znova se je je razveselil, kot da je prvič. S svojim izrazom na obrazu je meni dal darilo, ki se ga bom spominjala do konca življenja.

Vse najboljše, ati. In obljubim, da se potrudim najti recept, da ti enkrat spet spečem mamino slavno sadno torto. Pa naj bo v kuhinji še takšna bomba! 

♥♠♦♣ 

Srce ji je vztrepetalo in v očeh je spet začutila solze.

KAROV AS: MITI IN LEGENDE

Nekoč je v beli hišici z velikimi okni živela deklica. Nekega dne je na vrata potrkala ciganka, ki je za seboj vlekla voziček, poln najrazličnejših igrač. Deklica se je zaljubila v lično torbico, v kateri se je skrivala knjiga pravljic. Ker je bila očkova ljubljenka, je torbico tudi dobila. Odtlej je bila to njena najljubša igrača. Pravljice je prebirala znova in znova, vse dokler ni verjela, da so princi in princeske, ki nastopajo v njih, popolnoma resnični.

Deklica je zrasla v dekle. Dekle je vedelo, da so pravljice izmišljene, a nekje v njeni podzavesti se je še vedno skrivala podoba popolne ljubezni. Princ morda ni takšen kot na tistih čudovitih risbicah v njeni knjigi, a kljub temu obstaja. Morda ne nosi krone, si je mislila, ima pa frizuro kot tisti slavni nogometaš, ki ga je videla v svoji najljubši najstniški reviji. Morda res ne prijaha na belem konju, ampak se pripelje po njo v razmajanem cliu in jo odpelje v kino na prvi zmenek. In čeprav je morala princa posodobiti in ga prenesti v druge, bolj resnične časovne dimenzije, je bistvo ostalo – na koncu bo na poroki nosila čudovito belo obleko, celo tiaro si je predstavljala v laseh, in živela bosta srečno do konca svojih dni.

Potem pa se je neke sive jeseni vse razblinilo v prah. Njen princ, v katerega se je zaljubila tako močno, kot se lahko zaljubijo le v pravljicah, je nenadoma odšel. Da je nima več rad na takšen način, ji je rekel. Padla je prva domina. In za njo so začele padati še vse druge. Hotela se je zaljubiti in zato se tudi je. In za vsakega je verjela, da je to končno njen princ. Pa se je vselej zalomilo. Domine so padale in padale, ona pa je ujeta v krog razočaranja sklenila – ljubezen je le mit, je nekaj, kar živi samo v pravljicah.

Dekle je zraslo v žensko. Odločena, da nikomur več ne bo kar slepo verjela, je tavala po svetu, prepričana, da bo le še ona sama krojila svojo usodo. In ko ga je spoznala, v njem ni več videla princa. Videla je moškega – nepopolnega, kot je nepopolna ona sama. Pa ga je kljub temu vzljubila. Brez predstav o sanjski poročni obleki in tiari v laseh, brez pretirane evforije, da je on tisti, ki ga je ves ta čas čakala. Tako živi še danes. Ve in razume, da pravljic ni, in s takšno stvarnostjo, si ponavlja, se je že zdavnaj pomirila.

A kdaj pa kdaj, bolj poredko in čisto potiho, še pride trenutek, ko se ji zazdi, da je vse popolnoma res. In naj jo to še tako jezi in plaši, del nje – še vedno verjame.

»Kaj boš tokrat pisala v kolumni?« me je vprašal včeraj zvečer, ko sva se gola stiskala v postelji. In potem je sam sebi s samozavestnim nasmeškom na obrazu odgovoril: »Končala se bo tako: 'Izkazalo se je, da to niso le miti in legende. Vse to – z velikimi tiskanimi črkami – ZARES OBSTAJA! Kajne, Mitja?'«

♥♠♦♣ 

In v nekem trenutku je preprosto vedel. Končno je vedel, kakšen bo njegov naslednji korak.

 

KAROV KRALJ: OGLAS: IŠČEM DOM

Z najinim stanovanjcem, čeprav je (pre)majhno, sem zadovoljna. Ker je najino. Ker me nanj vežejo lepi spomini. In ker ima čudovito teraso. 

Zato me novica o tem, da se bova morala seliti, ni posebno navdušila. Pravzaprav sem se je ustrašila. Saj je res, da že močno pogrešam spalnico (spiva namreč kar na raztegljivem kavču v dnevni sobi), pa vendar ... Selitev vedno pomeni stres. In stresa imam že tako ali tako dovolj. 

Moj dragi se je problema lotil drugače. Z valom navdušenja, ki ga nisem mogla razumeti, se je po cele popoldneve zadrževal na nepremičninskih portalih in si ogledoval razno razne ponudbe. Ob šlampastih oglasih brez fotografij je glasno bentil, da ti se pa res ne znajo iti, ob oderuških cenah se je posmehoval ponudnikom, da za takšno luknjo pa že ne bo plačeval toliko denarja, ob luksuznih stanovanjih, ki so seveda nedosegljiva za najin budžet, pa je le z velikimi očmi strmel v zaslon. Po nekaj dneh sem tako že po izrazu na njegovem obrazu znala razbrati, kaj je novega (oziroma česa ni) na nepremičninskem trgu. 

Jaz, kot rečeno, nisem pokazala toliko navdušenja. Predvsem zato, ker me je zares strah. Vem, da so v življenju edina stalnica spremembe, a iskanje novega doma je zame ogromen zalogaj. Morda zato, ker sem ga v zadnjih nekaj letih menjala že kar nekajkrat. In ker je bila vsakokratna selitev povezana z velikim čustvenim pretresom. Smrt mami. Konec ljubezenske zveze. Kaj bo tokrat? 

Tokrat bo drugače. Tokrat se seliva zato, da nama bo lepše in udobneje. Zato, da bova lahko načrtovala in ustvarjala prihodnost. Tokrat gre zares. Tokrat bova tam, kamor greva, tudi ostala. 

In ko sem začela razmišljati na ta način, se je v meni nekaj premaknilo. Selitve sem se končno začela veseliti. Fanta nisem več le pogledovala izza računalnika, ampak sem se mu pri tem pridružila. In zdaj tudi sama po cele popoldneve bentim ali se posmehujem ali le zasanjano strmim v zaslon. 

Sanjam velike sanje. A vendar – samo enkrat se živi. In dovolj sem stara, da se neham pomilovati in da v takšnih izzivih ne vidim (samo) težav, ampak tudi zmage. 

Danes ob petih imava prvi ogled. In veste, kaj? Ta ima spalnico in čudovito teraso. Fotografije so obetavne. Držite pesti. 

♥♠♦♣ 

Priložnost za srečo sem imel na dosegu roke, pa sem pustil, da mi je ušla.

KAROVA DAMA: SVETA JEZA

Okoli črnolasega gospoda v kravati se je nabrala množica novinarjev, vsi po vrsti so molili svoje mikrofone proti njemu. Vsi so hoteli slišati, kaj ima povedati. Kot novinarka vem, kako težko se je ob takšnih situacijah prebiti v ospredje, čim bližje glavnemu akterju. A njemu se je. Obup je včasih tisto čustvo, ki v človeku izzove neverjetno moč. 

»Kje je moja hčerka? Nikjer je ne najdem,« je rekel s tresočim se glasom. Z očmi otroka se je zazrl v gospoda v kravati. A v tistem hipu je francoski predsednik vlade Manuel Valls – onemel. Tega ni bilo v načrtu, na to ga niso pripravili. Na še tako pronicljivo novinarsko vprašanje bi lahko odgovoril, na to ni mogel. 

Takšni in podobni prizori se po petkovih napadih v Parizu prikazujejo na naših TV-zaslonih. Ob tem, ki sem ga opisala, so me premagale solze. Ni edini, ki je v meni vzbudil močna čustva, je bil pa zagotovo eden najbolj intenzivnih. Zato ker sem v obupanem gospodu videla svojega očeta. Ki bi spraševal po meni. Ali ker bi se bila sama, če bi pogrešala koga svojih najbližjih, v obupu najbrž prav tako sposobna preriniti do katerega koli predsednika že. 

V tem tednu se je v meni mešala množica čustev. Žalost, šok, nemoč. In potem je vse te tri zamenjala jeza. Najprej nad izmečki, ki igrajo bogove. Ki mislijo, da imajo pravico jemati življenja nedolžnih zaradi svojih idiotskih načel. Ki si drznejo soditi, kdo živi prav in kdo ne. Sami pa pri tem kršijo glavno človekovo pravico – pravico do življenja. Ki jo, če smo že ravno pri tem, odobrava in veleva vsak bog, tudi njihov. 

Potem so me zjezile debate na družabnih omrežjih. Ko je bilo treba vsakemu, ki se je ob tragediji počutil obupanega, žalostnega in nemočnega, vzbujati slabo vest z informacijami o tem, kje ljudje vsak dan umirajo, pa jim ne izkažemo sočutja. Ali kot je napisala ena od mojih facebook prijateljic: »V petek se je zgodila velika tragedija, sicer ena izmed mnogih, a za cel kup ljudi največja, kar jih bodo doživeli. Zato se dajmo družno boriti, da bo tragedij manj. Ne pa, da se drug proti drugemu borimo za to, da bo ta tragedija zaradi obstoja drugih videti manjša.« 

No, na koncu sem ugotovila dvoje. Prvič: ko se jeziš na nekoga, mu daješ svojo moč. In s tem izgubljaš moč zase, ko jo najbolj potrebuješ. In drugič: nikoli ne moreš škoditi drugemu, ne da bi hkrati škodil tudi samemu sebi. Najboljše maščevanje je namreč to, da sploh ne čutiš potrebe po maščevanju. 

In zaradi teh ugotovitev o tistem, kar me je v tem tednu razjezilo najbolj od vsega, ne bom izgubljala besed. Ni vredno. 

♥♠♦♣ 

Nikoli več ne bom mogla zaupati. In to me boli bolj kot prevara.

KAROV FANT: POLOŽNICE

Ne maram juter, ko se mi že v postelji pred očmi nariše seznam, kaj vse moram danes postoriti. Sploh če so med obveznostmi tudi tiste zoprne malenkosti, za katere je 99-odstotna verjetnost, da ti bodo pokvarile dan. Plačevanje položnic, denimo, je zagotovo ena takšnih.

Pri vsej sodobni tehnologiji se ti ravno tisti dan primeri, da prenavljajo spletno banko. Zato ti ne preostane drugega, kot da se z rumeno-rdečimi listki odpraviš do najbližje poslovalnice. In ko vidiš, da je pred tabo samo ena stranka, si misliš, da imaš srečo, ker vsaj enkrat nisi padel v gnečo. Dvajset minut pozneje, ko se uslužbenka še vedno ukvarja s to isto stranko, si seveda premisliš. Prideš na vrsto, pomoliš položnice skozi okence, gospa brez izraza na obrazu besno tipka po tipkovnici, medtem ko tiho moliš, da ti bo, ko bo končala svoj bančni masaker, ostalo vsaj za kakšno kavo.

Ko zapreš vrata, se zaveš, da je ravnokar odteklo nove pol ure življenja, in ti si ga prebil – na banki. Žalostno zavzdihneš. In potem še enkrat, ko pomisliš na stanje na računu. Usedeš se v avto, vtakneš ključ v ključavnico, ko se zasliši: »Chhhhh.« Prestrašeno pogledaš v smer, iz katere prihaja zvok, in ugledaš starejšega gospoda, ki je očitno spregledal, da je zraven njegovega parkiran še en avto. Moj avto. In da so se, ko je on delal izpit za avto, očitno pozabili naučiti odvijati. Primeš se za glavo, ko še enkrat naredi: »Chhhhh.« 

Postane ti slabo. In potem ti postane še bolj slabo, ko se ata meni nič, tebi nič odpelje, še preden bi mu zmogel povedati, da ti je – ker očitno sam ni opazil (?!) – odrgnil pol avtomobila. In da so v današnjem svetu za takšne primere iznašli evropska poročila. Da mi mora dati kuponček, bi se včasih reklo. Sploh nočem stopiti iz avta. Mogoče pa škode ne bo, če se bom delala, da se ni zgodilo. 

Tako sem sodelavki opisala svoje jutro, ko sem se po vseh pretresih le privlekla do službe. »Ne smeš tako gledati na stvari, Maja,« je rekla. »Veš, nekateri ljudje so prepričani, da je plačevanje položnic dobra stvar. Ker je to znak, da nekaj imaš in da tvoj denar kroži. Da pa ga sploh imaš, pomeni, da ustvarjaš. In da si za to tudi plačana. Poglej na to stvar s te perspektive.« Enako zgodbo mi je potem prodala še za avto. Naj bom vesela, da ga imam, da to pomeni, da sem samostojna, neodvisna in mobilna. 

No, ja. Ne vem, ali me je ravno prepričala. Ampak včasih vsaka tolažba prav pride. Tudi če je bolj slaba. 

 ♥♠♦♣ 

Toliko stvari ga je težilo, da sploh ni opazil, kako se mu je plaho nasmehnila.

 

KAROVA 10: RESNIČNA ZGODBA

Kar je slovensko, mi veliko pomeni. Zato mi tisti, ki me poznajo, najbrž ne bi pripisali, da bom kdaj praznovala noč čarovnic. Rada se našemim, to že, a saj imamo vendar pust. In tudi gregorjevo mi je precej ljubši praznik kot valentinovo. Ker izhaja iz naše tradicije. 

A življenje včasih po svoje obrne in tako sem fanta, s katerim sem si ustvarila življenje, spoznala prav na noč čarovnic. Zgodilo se je lani. S prijateljicami smo šle ven. Na kavo, kot se reče. In se je zavleklo do jutra. Se zgodi. Nobena od nas ni nosila maske in v resnici mi sploh ni bilo pomembno, ali na vratih lokala piše halloween party ali kar koli drugega. Želela sem si samo sproščenega večera v družbi mojih punc. Pa se je vse obrnilo na glavo. Tam je bil, po naključju ali ne, tudi on. In od takrat – sva ravno zadnjič ugotavljala – niti ene noči več nisem spala doma. Najbrž samo zato zdaj noči čarovnic gledam malo skozi prste. In sem jo letos, četudi to ni ravno po moje, hotela zaznamovati. Popoldne sta k nama prišli njegova sestra in nečakinja. Za osemletno deklico je bil, ko smo se začeli preobražati v zombije, sploh cel žur. Z belo barvo smo si pobarvali obraze, si s črno obrobili oči in si čez ustnice narisali grozljive šive. Posneli smo selfi, kakopak, in priznam, še meni smo se zdeli zabavni. Strašljivo zabavni. 

Odpravili smo se na Stari grad, vzpetino nad Kamnikom. Domači študentski klub je poskrbel, da so pot popestrili duhci, čarovnice in druga strašljiva bitja, ki so pričarali malce drugačno pohodniško izkušnjo. A ta se je – vsaj za nas štiri – sprevrgla v nočno moro. Čisto zares. 

Nekje na tretjini poti je fanta obšla slabost in je padel. Ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela, ko sem ga gledala, kako drsi v prepad. Prvih nekaj sekund sem popolnoma otrpnila, zdramil me je šele jok njegove ljubke nečakinje. Revica je bila čisto iz sebe. On je kar padal in padal, ustavil se je šele kakšnih dvajset metrov nižje, kjer se je klančina toliko zravnala, da je lahko obležal. 

Pohodniki, ki so na organiziranem pohodu seveda pričakovali grozljive prizore, so najprej mislili, da se šalimo, da je vse del šova. »Hahaha, res ste dobri,« so nas trepljali po ramenih. »Kako dobra maska! Izgleda kot prava,« so navdušeni kazali na fantovo prebito glavo. Šele ko smo poklicali rešilca, so naše solze začeli jemati resno. Nerodno so se opravičevali, a le kdo bi jim lahko zameril?

»Enkrat se bomo temu še pošteno nasmejali, boš videl,« sem mu rekla naslednje jutro na travmatološki kliniki, kjer so ga oskrbeli. A tisti hip se še nisva mogla. Življenje je imelo to pot vendarle malce preveč krut smisel za humor. 

♥♠♦♣ 

Šele po nekaj trenutkih je dojela, kaj se je pravkar zgodilo. In pri srcu jo je tako zapeklo, da je morala hlastniti po zraku.

 

KAROVA 9: SLABA VEST

Večernih posedanj na terasi s kozarcem piva na mizi je že nekaj časa konec. Hladni jesenski večeri so bolj primerni za stiskanje pod odejo ob branju dobrega romana ali gledanju razburljivega filma. Tako sem si pred nekaj večeri skuhala metin čaj, vanj dala žlico domačega medu, si stisnila limono. Z zdravilnim napitkom v roki in volnenimi nogavičkami na nogah sem se zakopala v kavč in zadovoljno zavzdihnila. A blaženi mir sem uživala le nekaj sekund.

»Mi-mi-mi,« je zoprno zapiskalo, izpod kavča me je gledalo dvoje svetlih očk. »Lovro, kaj ti je?« sem butasto vprašala svojega psa, čeprav sem točno vedela, za kaj gre. Popoldne sva bila le na hitrem sprehodu okoli bloka in bržkone tisti dan ni imel dovolj gibanja. A v tistem trenutku se mi niti približno ni dalo ven, zato sem preizkusila vse možne taktike, da bi ga nekako prepričala, da danes še enega izhoda ne potrebuje. Ko prijazno prigovarjanje ni obrodilo sadov, sem odromala do kuhinje, pograbila njegov najljubši priboljšek in ga z njim prebrisano zvabila pod odejo. Vžgalo je. Seveda me je po malem grizla slaba vest, a ko je kakšnih 15 minut pozneje veselo zadrnjohal na mojih nogah, sem to, da bi ga morala še enkrat peljati ven, zavestno odmislila.

Pa je prišlo za mano. Okoli četrte ure zjutraj. »Mi-mi-mi,« sem spet zaslišala, tokrat čisto zraven svoje glave. »Prosim, ne,« sem ga zaspano odrinila. Čudno, ampak delovalo je. Potuhnil se je stran, jaz sem se obrnila okoli in še v istem hipu zaspala nazaj. Dokler me ni zbudil neznosen smrad. Revež se mi je, ker mu drugega pač ni preostalo, podelal kar sredi dnevne sobe.

Seveda se nisem imela pravice jeziti nanj, za nesnago sem bila kriva sama. Postalo me je grozno sram. Čeprav je svoje naredil že v stanovanju, sem ga potem, ko sem pospravila za njim, za vsak slučaj še peljala ven. Sprehod ob pol petih zjutraj je bolj kot on potrebovala moja slaba vest. To je, kot sem ugotovila, nemogoče pretentati. Morda se jo da za nekaj časa utišati, a potem z vsem ropotom udari nazaj. Po navadi takrat, ko si to najmanj želiš.

In kazen v obliki nočnega čiščenja Lovrovih drekcev je pravzaprav še mila. 

♥♠♦♣ 

Lahko bi ji prikril, kar se je pravkar zgodilo. Njej že. A sebi ne.

KAROVA 8: UTIHNI, PROSIM!

Ko sem začela pisati to kolumno, sem vsaj stokrat zbrisala prvi stavek. In ko že nisem več vedela, kje in kako naj vendarle začnem, sem se odločila, da napišem tako, kot je. Torej – imam ustvarjalni mrk. In to je zelo nadležno. Še bolj kot za mene, se mi zdi, mora biti naporno za tiste, ki se tisti trenutek nič krivi, nič dolžni znajdejo v moji bližini. 

»Kaj pa je jedel včeraj?« me je nedolžno vprašal, ko sta se z Lovrom, najinim kavalirčkom, vrnila z jutranjega sprehoda. »Kar teklo je od njega,« je zaskrbljeno dodal. »Utihni, prosim!« sem zoprno odgovorila. »A ne vidiš, da pišem!« Slišala sem se, kako sem tečna, ampak si nisem mogla pomagati. On je le zavil z očmi in se umaknil v sosednji prostor. Ja, pozna me že. 

Če dobro pomislim, tega ne počnem le njemu, ampak tudi sebi. Prejšnji večer sem pospravljala stanovanje. Sama sem bila doma, in ko me je naenkrat prijelo, da bi začela glancati kuhinjska tla, sem to nemudoma storila. Takšni pospravljalni prebliski se mi namreč ne zgodijo prav pogosto, zato jih velja izkoristiti. Na ves glas sem navila glasbo, si med pometanjem požvižgavala znano melodijo in bila prav dobre volje. Potem sem še lavor napolnila z vodo in čistili.

Bila sem že pri koncu, ko mi je zapiskal telefon. Če bi vedela, da gre samo za reklamni SMS, bi ga pustila pri miru. A ko sem ga enkrat že imela v rokah, sem skorajda avtomatsko odjadrala še na facebook. Če mi je pa rdeča enka javljala, da imam novo obvestilo! »Poglej svoje spomine,« je pisalo, in ko sem kliknila, se mi je na zaslonu prikazala fotografija točno izpred enega leta. »A eno leto je že od tega?!« sem se na glas vprašala, ko sem se občudovala na sliki z dvema prijateljicama, kako se zabavamo v nekem ljubljanskem klubu. In potem so na plan privreli še vsi drugi spomini. Pomislila sem, kako sem bila (pravzaprav še pred kratkim!) bolj brezskrbna. Z več prostega časa. In več energije. 

Naenkrat me je zajela panika. Da se staram. Da sem vse najboljše v življenju že doživela. Da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Zloščena kuhinjska tla, na katera sem bila še pred minuto skorajda ponosna, so se mi naenkrat zdela kot žalostni odsev tega, kdo postajam. Ali, bolje rečeno, kdo nisem več. 

»Utihni, prosim!« sem ukazala. Tokrat sebi in svojim nadležnim mislim. Prepričevala sem se, da je impulzivno čiščenje tal del odraščanja in da sem otročja, ker zaradi tega delam paniko. Nato bi se, če bi se lahko, za nekaj minut umaknila v sosednji prostor, tako kot se je prej moj dragi. A hudič je, da pred sabo ne moreš pobegniti. 

♥♠♦♣ 

Dobila je občutek, da ji nekaj prikriva. Hotela ga je odmisliti, pa ni mogla.

 

KAROVA 7: EN OKTOBRSKI DAN

Življenje se mi samo po sebi ne zdi posebno romantično. V tej sivini in mrazu te že zjutraj mine, da bi se sploh skobacal izpod odeje. A, hočeš nočeš, službene obveznosti na koncu pretehtajo. Vstaneš, oddrajsaš v kuhinjo, si umiješ zobe, zeksaš kavo in nato bentiš, ker prideš iz bloka in si spet pozabil vzeti dežnik, zunaj pa lije kot iz škafa. Vrneš se v stanovanje, spotoma pogledaš na uro in ugotoviš, da boš v službi spet pet minut prepozno. 

Na cesti je živ kaos. Ko se ti najbolj mudi, sredi naselja naletiš na tovornjak, ki pobira smeti. Čakajoč v koloni pogledaš na telefon, ki ti s tankim, zoprnim glasom javi, da imaš samo še pet odstotkov baterije. Polnilca seveda nimaš s seboj. Ko pripelješ na cilj, ne najdeš prostega parkirnega mesta. Avto zato prisloniš ob rob pločnika in upaš, da se danes redarju da delati toliko kot tebi – torej nič. 

Poskušaš čim bolj neopazno priti v pisarno, a še v istem hipu, ko stopiš skozi vrata, pride nasproti šef. Moliš k bogu, da je debata, ki jo ima po mobitelu, toliko pomembna, da nima časa pogledati na uro. »Pozna si, punca, pozna,« reče, ti se le butasto nasmehneš. In rečeš bogu, naj se gre solit. 

Nekje sredi dneva, ko opraviš milijonti klic, se vprašaš, ali je ta svet že res popolnoma zmešan. Na koncu se sprijazniš, da je ljudi, ki jih pritrkava polna luna (tudi takrat, ko je mlaj), iz dneva v dan več. In da proti temu nimaš kaj.

Na poti domov se ustaviš v trgovini. Čeprav bi le na hitro skočil po kruh, je pred tabo še vsaj polurni test živcev, saj te na hitri blagajni (poudarek na hitri!) pričaka mamica s polnim vozičkom, ki nima več kam zlagati stvari, medtem ko se ji triletni mulc dere, da bi rad on skeniral stvari. Fantič seveda doseže svoje in se zadovoljno reži, ti pa sam pri sebi zakolneš, da bo tvoja vzgoja drugačna. Če verjameš. 

»Dovolj je tega dneva, vsega imam poln kufer,« godrnjam, ko stopim v stanovanje. Potem pa ... Iz kuhinje zadiši po špagetih s tistim njegovim prelivom, ki jih tako obožujem. »Čakaj, čakaj,« reče in me ustavi že na hodniku. »Kar samle,« pokaže proti kopalnici, kjer me čaka dišeča kopel. Zleknem se v banjo, on nastavi pomirjujočo glasbo in mi nalije kozarec ohlajenega vina. »Sprosti se in uživaj, jaz grem do konca skuhat,« se mi nasmehne in zapre vrata za sabo ... 

Življenje samo po sebi morda res ni posebno romantično. A to še ne pomeni, da si takšnega ne moremo ustvariti. Kateri koli dan, vsak dan. 

♥♠♦♣ 

Pritajena svetloba je le še podžgala njegove občutke, ko je začutil njeno roko na svojem kolenu.

KAROVA 6: VABILO NA ZMENEK

Tisti večer pred šestimi leti sem bila blazno nervozna. Počutila sem se, kot da se odpravljam na prvi zmenek z nekom, ki mi res veliko pomeni. No, v resnici je bil zmenek, ampak ne s kakšnim novim fantom, temveč – z očetom. Peljal me je na večerjo v restavracijo, kamor sta včasih rada hodila z mami, in naročila sva njeno najljubšo jed, školjke iz krušne peči. Po večerji sva šla še na koncert, ravno tisti petek je v kulturnem domu v mojem domačem kraju nastopala Tanja Žagar.

Roko na srce, energično pevko sem si bolj kot v dvorani kulturnega doma predstavljala na kakšni veselici. A me je s tistim koncertom presenetila. Brez divjega poplesavanja po mizah je na koncu vseeno požela bučen aplavz. »Danes je za naju poseben večer,« je Tanji po nastopu, ko smo se v mirnem vzdušju podružili v preddverju, razložil ati. Da se več mesecev nisva videla, sva ji povedala. A da sva ugotovila, da je življenje prekratko in da se imava preveč rada, da bi živela tako drug mimo drugega. Da bova vedno oče in hči in da je prav njena skladba Tiho, tiho čas beži – najina skladba. Tega večera, nabitega s čustvi, se bom bržkone spominjala do konca življenja.

Pred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti poklicala Tanjo, da bi naredili intervju ob desetletnici njene kariere. Seveda me ni prepoznala, tega niti nisem pričakovala. Spremenila sem se v teh šestih letih, poleg tega takrat sploh še nisem delala kot novinarka, bila sem študentka v neki računovodski službi. »Je kakšen trenutek v tvoji karieri, ki se ga še posebno spominjaš?« sem jo med drugim vprašala. »Veš, enkrat sta na moj koncert prišla oče in hči. Povedala sta mi, da je to za njiju poseben večer, saj se več mesecev nista videla ...« je začela razlagati. Začutila sem, kako se mi v očeh nabirajo solze, a se nisem hotela izdati. »Kje pa je bilo to?« sem jo s tresočim glasom vprašala, ko je zgodbo povedala do konca. »V Kamniku. Zakaj?« »No, ta hči sem jaz.«

Njene reakcije ne bom nikoli pozabila. Pa tudi tega ne, da sem v solze spravila eno najbolj znanih slovenskih pevk. Ob koncu intervjuja me je povabila na svoj koncert ob 10-letnici kariere, ki ga bo imela novembra v Hali Tivoli. »Dobiš dve karti. Ampak glej, da pripelješ očija!« mi je v smehu požugala.

Ati, očitno bova po šestih letih spet imela zmenek. Bom izkoristila priliko in te kar javno povabila. Prideš?

♥♠♦♣

 

»Vedno boš moja hčerka. Vedno!«

KAROVA 5: ZOBNA KRTAČKA

Zbudila sem se s težko glavo, najbrž sva prejšnji večer spila kozarec vina preveč. Hotela sem se priviti k njemu, pa si nisem upala. Kaj če bo narobe razumel? Morda bo mislil, da na ta način pritiskam nanj. Saj mi je povedal, da še ni pripravljen! Po prstih sem se odpravila v kopalnico. Bala sem se, da zganjam preveč hrupa – v njegovem stanovanju, v njegovem vsakdanu.

Bila sem pozna, mudilo se mi je v službo. Še enkrat sem pogledala v spalnico, da bi preverila, ali sem pobrala vse svoje stvari. Na nočni omarici na moji strani postelje ni bilo ničesar. Ravno sem prijela za kljuko vhodnih vrat, ko je pritekel iz kopalnice. »Ej, krtačko si pozabila!« je rekel in mi jo pomolil pred nos. Najbrž je opazil, kako sem povesila pogled. »Daj no, bejbi,« se je pokroviteljsko nasmehnil. »Kako pa si boš doma umila zobke? A ne vidiš, kako me skrbi zate?« Stisnil me je k sebi. »Itak,« sem rekla in ga poljubila na lice. Obrnila sem se, naslednji hip so me zalile solze. Takrat sem se zavedla, takrat sem se odločila – tukaj sem danes zadnjič.

Čez nekaj časa, v nekem drugem stanovanju: Zbudila sem se s težko glavo, najbrž sva prejšnji večer spila kozarec vina preveč. Hotela sem se priviti k njemu, a ga ni bilo v postelji. V kuhinji je nekaj ropotalo, zadišalo je po kavi. Odromala sem v kopalnico, da bi si splaknila obraz. »Tale krtačka še ni bila uporabljena,« se je naenkrat prikazal za mojim hrbtom. »Izvoli,« je rekel in mi jo, še zapakirano, pomolil pred nos. Nasmehnila sem se mu in ga brez besed objela. Takrat sem se zavedla, takrat sem se odločila – tukaj želim ostati.

In tudi sem. Ne zaradi zobne krtačke, ampak zato, ker se ob njem počutim zaželena. Vedno, tudi zjutraj, ko se zbudim z zadahom in pomečkanim obrazom. Ker ob njem lahko zganjam hrup. Enkrat sem mu pela v postelji celo ob treh zjutraj. In ker mojih stvari v svojem stanovanju ne jemlje kot grožnjo. Četudi se je nekoč zgodilo, da je mojo nogavico našel – v banji.

Še več: zdi se mu, da bi to lahko nekaj pomenilo. Da sta dve polici mojih majic v njegovi omari dober znak, da gradiva skupno prihodnost. In da je s tem, ko je v svoji kopalnici naredil prostor za moja ličila, v resnici naredil še nekaj drugega. Prostor zase. V mojem srcu.

♥♠♦♣

 

»Živijo, miška. Kaj dogaja?« se je zarežal v telefon, v očeh pa so ga zaskelele solze. Točno je vedel, da bo to njun konec.

KAROVA 4: STRAH VS. LJUBEZEN

Debatam o begunski krizi se je te dni nemogoče izogniti. Že en sam klik na družabna omrežja te bombardira s takšnimi in drugačnimi argumenti, zakaj bi nekdo pomagal in kako to, da nekdo drug ne bi. Na pladnju ti postrežejo tisoč in en odgovor, zakaj bi se jim reklo begunci in zakaj imigrantje, kdo to sploh so in kaj počno tukaj. Imam svoje stališče do tega, a na tem mestu ne mislim pristavljati v noben piskrček, zosa, v katerem se utaplja sodobni svet, je že tako ali tako preveč. Mi je pa ob vsem tem direndaju izmenjavanja mnenj v oči padel napis, ki se me je močno dotaknil: »V teh dneh je glavno čustvo strah, verjetno najmočnejše čustvo, ki premaga celo ljubezen.« 

Morda bi se lahko zapičila v kateri drug, precej bolj senzacionalističen stavek, kakršnih so polni domači in tuji mediji. Da smo na pragu tretje svetovne vojne, recimo, ali da me že za naslednjim vogalom čaka džihadist, ki nas bo vse skupaj pognal v zrak. Pa se nisem. Ker me te dni preganjajo drugačni in – vsaj na prvo žogo – precej manj pomembni strahovi. Ne vem, ali so krivi hollywoodski filmi ali mehiške žajfnice, ki sem jih gledala v najstniških letih, ampak včasih se mi zdi, da se v meni res skriva Esmeralda, moj dragi pa ni nihče drug kot slovenski Jose Armando. Ni treba veliko, lahko je samo bežen odmev iz preteklosti, da v mojo glavo privrejo scenariji, kaj vse se lahko zgodi. Kaj če bova spoznala, da sva si preveč različna? Kaj če ne bo sprejel moje preteklosti? Kaj če jaz ne bom sprejela njegove? Kaj če je isti, kot so bili vsi pred njim? Kaj če sploh nisva za skupaj? Kaj če ...? Tuhtam in razmišljam, dokler od strahu skoraj ne otrpnem. 

Da bi se sprostila, naredim vročo kopel. Splezam k njemu v banjo. In potem se v nekem trenutku – še sama ne vem, kdaj – strah razblini. Kot bi preklopila program na televizorju in mehiške žajfnice zamenjala za dobro humoristično nanizanko. Se splača, vam povem. 

Na koncu sem sklenila, da strah v mojem življenju ne bo prevladal. Ne ker ne bi mogel. Ampak ker mu tega ne bom dovolila. Časa, ki ga imam, ne bom porabila za to, da bi se bala. Svoje ljubezenske polomije, tretje svetovne vojne ali džihadista za vogalom ... 

Ne. Dokler bom tukaj, bom raje ljubila. In si pustila, da sem ljubljena.

♥♠♦♣

 

Je to strah? Ali ljubezen? Ni vedela. A bila je prepričana, da česa takega še ni čutila. Do nikogar.

KAROVA 3: PLAN A

Če komu zavidam, zavidam ljudem, ki so vedno pripravljeni na vse. Na kakršno koli situacijo. Recimo tistim, ki na postajo vedno pridejo pet minut pred prihodom avtobusa. Ki imajo, ko jih sredi sprehoda ujame naliv, vedno pri sebi dežnik. Ki takrat, ko so prehlajeni, elegantno potegnejo iz jakne paket robčkov. In ženskam s pospravljenimi torbicami.

Ja, prav ste ugotovili – nobena od naštetih stvari ne označuje mene. V življenju sem bržkone nasmejala ničkoliko ljudi, ki so me gledali skozi okno avtobusa, kako štorasto sopiham za njim in se ob tem še neslavno spotaknem. Dežnik imam pri sebi izključno takrat, ko iz oblaka ne bo pricurljala niti kaplja. Če me kdo s prehlajenim glasom vpraša: »Imaš mogoče robček?« avtomatsko odkimam, ker že vnaprej vem, da ga nimam. Moji najbližji mi takšnih vprašanj sploh ne postavljajo več, ker vedo, da se glede tega name pač ne morejo zanesti. In moja torbica je živi kaos. Maskare in lipglosa, ko ju potrebujem, v njej po navadi ni, se je pa nekoč tam pojavil – šraufenciger! Brez heca. Po nekaj dneh sem se spomnila, da sem ga zadela na srečelovu na gasilski veselici.

Predstavljam si, da ljudje iz prvega odstavka po navadi niso le blazno urejeni, ampak tudi zelo zorganizirani. Če se jim kaj sfiži, imajo vedno pripravljen plan B. In ker se vsake stvari lotijo premišljeno, jih usoda za pridnost nagrajuje. Recimo tako, da jim na pot postavi sebi enake življenjske sopotnike, ki imajo podobno urejeno vizijo. To so tisti idealni pari, ki imajo pri mojih letih že hišo z belo ograjo (ali vsaj stanovanje z velikim balkonom), dva ljubka otroka in psa. Tisti, ki za družinsko fotografijo na facebooku dobijo vsaj 200 všečkov.

Le kdo jim ne bi zavidal? Jaz jim zagotovo. Plana B nimam niti tedaj, ko se mi kdo nenajavljeno pojavi na obisku – po možnosti v nedeljo popoldne, ko so vse trgovine zaprte, v mojem hladilniku pa se najde le še skisano mleko. Kaj šele da bi bila pripravljena na zahtevnejše življenjske situacije, kot je, recimo, iskanje novega stanovanja. Iz istega razloga se že od nekdaj – toliko kot veselim – tudi bojim dne, ko bom izvedela, da bom postala mamica. Spraviti v moj zmedeni svet še eno (po možnosti prav tako zmedeno) bitje – je to sploh legalno?

V tolažbo, kadar to zmorem, si potem rečem, da meni (in s tem tudi ljudem, ki so dovolj pogumni, da mi ostanejo blizu) vsaj ni dolgčas. In če imam res dober dan, si mislim še, da plana B sploh ne potrebujem. Ker ga življenje samo od sebe skreira.

♥♠♦♣ 

Takšnega strahu še ni občutil. Zbal se je samega sebe.

 

KAROVA 2: BREZ NASLOVA

Dopusta, kot ga imam letos, še nisem imela. Večino ga preživim doma in delam, česar mi med poletjem ni uspelo narediti. Ne sliši se preveč zabavno, a si je včasih treba vzeti čas tudi za to, da se nadoknadi zamujeno. Kadar ne kuham ali pospravljam, tako lazim v kakšen hrib, pišem knjigo in hitim po drugih bolj ali manj vsakdanjih opravkih. 

Včeraj nisem imela najboljšega dneva. Bil je eden tistih dopoldnevov, ko bi se zaprl pred svetom in se pretvarjal, da za druge preprosto ne obstajaš. In ker je bilo to – po dolgem času – celo mogoče, sem priložnost zgrabila z obema rokama. Med popoldanskim dremežem me je zmotila sestrica. Ker gre letos v prvi letnik faksa, je še cel september prosta. In ker se malo vidiva, saj že več let ne živiva pod isto streho, sem jo – kljub ne preveč družabno naravnanemu razpoloženju – povabila na kavo.
Njene letošnje počitnice so precej bolj vznemirljive od mojih. Potepala se je naokoli, ta mesec pa, sem izvedela, načrtuje desetdnevno potovanje po baltskih državah. »Ti samo uživaj, zdaj imaš čas za to,« sem ji iskreno položila na srce. 

Pogovor je nanesel tudi na bližajoči se začetek študijskega leta. Študirala bo slovenščino in novih sošolcev ter novega načina dela (in življenja) se, kot pravi, veseli. »Saj res, da ne pozabim,« je rekla nenadoma. »Oddala sem vlogo za državno štipendijo in sem te hotela nekaj prositi ...« Ja? »Ker imaš še vedno stalni naslov pri nas, bodo tvoje dohodke morda upoštevali zraven. In bi mi to najbrž narobe hodilo ...« Seveda, razumem, sem brez oklevanja prikimala. Sprememba naslova, torej. Še nekaj, kar lahko dodam na (nikoli končani) seznam Nujno naredi. 

Doma sem na računalniku pogledala, kako se spremeni stalni naslov. In ugotovila, da to v Sloveniji sploh ni mačji kašelj. Vsaj če nimaš lastnega stanovanja. Ob prijavi moraš namreč predložiti – svojo številko iz zemljiške knjige. »No, nimam,« sem zamrmrala in zaklela čez našo državo (kar zadnje čase precej pogosto počnem). Pri 21. sem odšla od doma, najprej k starim staršem, nato k fantu. Več kot sobice nisem imela nikjer, zdaj živim v najemu. Kot sem potem razbrala iz forumov, je dobiti dovoljenje za prijavo stalnega naslova res cela jeba, lastniki stanovanj, pri katerih si v najemu, si razumljivo nočejo mazati rok s tem. 

Misel, da nikjer ni nič mojega, me je zabolela. Zmrazilo me je po celem telesu, podobno kot takrat, ko sem bila stara deset let in sem se s kolesom zvrnila v koprive. A takrat sem vsaj vedela, kam in h komu se grem lahko zjokat. Zdaj sem za to že prevelika. Tolažila sem se z znano puhlico, da je dom tam, kjer je srce. A kaj se zgodi, ko tudi to zataji? 

♥♠♦♣

Morala bi se vrniti domov. A še tega ne vem, kje sploh je moj dom.

PIKOV AS: TELEFONČEK

Zadnji avgustovski vikend smo z družbo izkoristili še za poslednji skok na morje. Ker je datumsko sovpadal z mojim rojstnim dnem, sem se odločila, da praznovanje za najboljše prijatelje letos pripravim kar tam, torej nekje na istrski obali. Čez dan sonce in sol na koži, zvečer pa z armafleksi in kantico vina na plažo. Čeprav smo vsi okoli trideset, nam je ta srednješolska različica žuranja, se mi zdi, zelo pasala. Morda zato, ker smo že v tistih letih, ko se človek rad počuti mlajšega, kot je v resnici.

Nimam pojma, kdo je dal idejo, ampak naenkrat smo se odločili, da se gremo telefonček. Nato smo dobršen del večera preživeli tako, da smo drug drugemu na uho šepetali takšne in drugačne besede in besedne zveze. O njihovi primernosti in dostojnosti ne bi – saj sem že omenila tisto kantico vina, kajne? –, lahko pa povem, da niti ena ni prišla pravilno naokoli. Črke in zlogi so se tako pomešali med seboj, da se svojim besednim akrobacijam še sami nismo mogli načuditi. »Igrica iz vrtca je, ko enkrat odrasteš, še bolj zabavna,« sem v smehu zaključila, ko smo se proti jutru vračali v naš bungalov. 

Naslednji dan, ko smo malce utrujeni ležali na plaži, smo začeli obujati spomine na prejšnji večer. Še enkrat smo se do solz nasmejali našemu telefončku. »Ampak, veš, v bistvu je ogromno simbolike v tej igri,« se je naenkrat zresnila prijateljica. »Ljudje se v resnici gremo telefončke, vsak dan.« Nato je razložila, kako zoprno se je počutila, ko se je morala pred časom v službi zagovarjati zaradi govoric, ki so krožile o njej, čeprav so se na koncu izkazale za popolnoma neresnične. »Toliko časa in energije je šlo samo za to, ker je nekdo rekel nekaj, o čemer sploh ni bil prepričan, če je res, pa je to naprej prodajal za sveto resnico.« 

Vsak je lahko našel tak primer iz svojega življenja. A smo si morali priznati, da se znajdemo na obeh straneh telefonske žice. In da smo, roko na srce, včasih tudi tisti, ki povzročimo šum v komunikaciji. Namenoma ali nenamenoma. Pomislila sem, kolikokrat sem jokala zaradi tega, ker sem o sebi slišala kaj, kar sploh ni bilo res. Kako nemočno sem se počutila, ko sem ljudi prepričevala, naj ne verjamejo lažem. Pa tudi ... Kolikokrat sem čisto brez zveze prizadela druge, ker sem verjela tisto, kar sem slišala?

Naenkrat se mi telefonček ni zdel več tako zabaven. Zato se ga bom poskušala iti samo še takrat, ko bom lahko takoj preverila, ali je tisto, kar je rekel prvi, enako tistemu, kar na koncu izusti zadnji akter. Ker se prepogosto izkaže, da sta to lahko dve povsem različni zgodbi.

♥♠♦♣

 

Samo dve besedi moram izreči. Samo dve. Zakaj, prekleto, je to tako težko?!

 

PIKOV KRALJ: BILANCA STANJA

Več razlogov je, da sem se na tem mestu odločila, da potegnem črto. Eden, najbrž pomembnejši, je ta, da imam danes rojstni dan. S Kobainom, Hendrixom, Winehousovo in preostalo legendarno druščino nisem pristala v zloglasnem klubu Za vedno 27. Dopolnila sem jih 28 in še vedno sem tu. Z vsemi svojimi plusi in minusi. Od lanskega do letošnjega 26. avgusta se jih je nabralo kar nekaj.

Promet v dobro:
+ Ljudi, ki me niso znali ceniti, sem pustila za seboj.
+ Pretečenih 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu.
+ Povabilo na kavo, ki ga nisem mogla zavrniti.
+ Novi hišni ljubljenček, ki je več kot samo to.
+ Fantova družina, ki postaja tudi moja.
+ Božični pohod na Veliko Planino.
+ Sprehodi z mojo Lidijo.
+ Nedeljske kave s puncami.
+ Pogovori, ki so me spravljali v smeh.
+ Pogovori, ki so me spravljali v jok. Od teh sem se naučila največ.
+ Nov tatu na nartu, ki simbolizira večno prijateljstvo petih deklet.
+ In ta ista dekleta, na katera se vedno, ampak res vedno, lahko zanesem.
+ Prvo morje v družbi mojih dveh fantov.
+ Velike in male pozornosti, ki sem jih deležna vsak dan.
+ Migajoči repek mojega Lovra, ko pridem iz službe.
+ Objemi stare mame in njen: »Oh, Maja, rada te imam.«
+ Objemi starega ata in njegove močne, prave turške kave.
+ Nagajivi sestrici.
+ Trenutki, ko začutim mamičin objem. Čeprav se to zgodi samo takrat, ko zaprem oči, je moj angel, ko jo najbolj potrebujem.
+ Torta presenečenja za atijev 55. rojstni dan.
+ Najbolj ljubek nečak na svetu. In novica, da kmalu dobim še enega.
+ Noro hudi seksi čevlji, ki sem jih ogledovala v Portorožu in sem jih čez nekaj dni dobila kot predčasno rojstnodnevno darilo. Od oseb, ki mi največ pomenijo. 

Promet v breme:
– Ljudje, ki sem jih s svojimi dejanji tako prizadela, da mi (še vedno) ne morejo odpustiti.
– Ljudje, ki o meni govorijo grde stvari samo zato, da bi me prizadeli.
– Ljudje, ki o meni govorijo grde stvari, čeprav me sploh ne poznajo.
– Preveč energije, ki jo še vedno potrošim za takšne ljudi.
– Premalo časa, ki ga posvetim družini in tistim, ki si to res zaslužijo. 

Bilanca stanja: pozitivna. Ker samo to šteje.

♥♠♦♣

 

Na koncu koncev ni pomembno, kaj si je o tebi mislila ona. Ali kdor koli. Pomembno je samo to, kaj o sebi misliš ti.

 

PIKOVA DAMA: MOJA BARABA

Še živo se spomnim pogovora s prijateljico izpred nekaj poletij. »Imam večen problem, ker si vedno izbiram napačne tipe. Takšne, ki so samosvoji in neukrotljivi. Ki hočejo svobodo in se ne znajo ustaliti. Vem, da to ni okej. Ker potem vedno naletim – na ženskarja!« sem objokana ugotavljala po, kakopak, še eni ljubezenski polomiji. »Ampak,« sem v solzah dodala, »ne morem si pomagati. Pridni fantki me nikakor ne privlačijo. Nikoli me niso. Potrebujem moškega, malo upornika in s tistim čudnim žarom v očeh. Samo to v meni vzbudi reakcijo, brez kemije pa tako ali tako ni nič.«

V takšnem prepričanju sem živela še nekaj let. Da sem pač ena tistih deklet, ki ljubijo barabe. Da romantika ni zame, ker me preveč pozornosti odbija. Kot vrtavka sem se vrtela v začaranem krogu. Obrazi so se spreminjali, zgodbe so bile različne, a vse so imele rdečo nit. In isti konec – moje zlomljeno srce.

Čustveni invalidi, kot sem jih z leti poimenovala, so se lepili name, jaz pa sem krivila usodo in boga in vesolje, da mi vedno znova naklonijo moškega, ki do mene ni sposoben razviti kakršnega koli globljega čustva.

Potem sem spoznala njega. Na prvi zmenek je prišel z vrtnico. Na rojstni dan moje pokojne mami je prinesel tortico in svečko. Ko sem imela slab dan, me je na postelji čakala odejica, zložena v obliki srčka. Po celodnevnem garanju v službi je domačo kopalnico spremenil v spa center, navadno banjo pa v džakuzi. Skuhal je kosilo in pomil posodo. »Zakaj?« sem ga vprašala. »Samo zato, ker te imam rad.«

Na začetku mu nisem verjela. Ne zato, ker bi mi dal kakšen razlog za nezaupanje, ampak zaradi vseh mojih katastrof iz preteklosti. Ne preveč ponosno priznam, da sem skorajda na dnevni bazi preverjala njegov dnevnik klicev in SMS-nabiralnik. In vedno znova odkrila – nič. Nobenih skrivalnic, nobenih zaklenjenih map s sporočili, nobenih čudnih imen v imeniku. Telefona nikoli ni imel utišanega in vedno na dosegu roke. Kako čudno, kajne?

Pa me vseeno privlači. Noro privlači. Njegov nagajivi nasmeh, ko vidi, da me razjezi, in njegove navihane oči, ko prižge cigareto v spalnici, čeprav ve, kako me to moti. Njegov poželjivi pogled, ki v meni takoj vzbudi kemijsko reakcijo, in njegove roke, ki se me dotikajo vedno in povsod, tudi na zelo nespodobnih krajih in mestih.

Je nepopoln, samosvoj in neukrotljiv. Je baraba pri vsakdanjih stvareh in priden fant, ko ga zares potrebujem. Popolna kombinacija, če vprašate mene.

♥♠♦♣

Sita sem laži in skrivalnic. Razumeš? Sita!

Ste se že pofočkali v novi nagradni igri, ki poteka na moji facebook strani?

Več podrobnosti izveš tukaj.

 

PIKOV FANT: OBSOJAM, A RAZUMEM

Pred kratkim je prijateljica Ana praznovala rojstni dan. Vseh osem babnic je zbobnala na kup, dobile smo se na vikendu njenega fanta, nekje v logaških gozdovih. Prikupna hišica sredi jase, naokoli pa ničesar, samo veliko bujne narave, je bil idealen prostor za preživljanje sproščenega popoldneva. In za razvijanje bolj ali manj sproščenih debat. 

»Zadnjič smo imeli v sklopu službe team-building,« je razlagala Petra. »Ena od delavnic mi je res odprla oči. Naučila sem se, da ljudje preveč obsojamo.« Vse lepo in prav, dokler ... »Vodja delavnice nam je to pokazal na primeru življenjske zgodbe nekega terorista, ki je od mladih nog odraščal med skrajneži. Ko je nekega dne postrelil več ljudi, ga je obsojal cel svet, nihče pa se ni vprašal, kdo sploh je on, kakšno je njegovo življenje in ali je bil v takšno dejanje prisiljen.« Dekleta so se večinoma strinjala z njo, jaz pa sem pogoltnila slino. »Oprosti, ampak te vaše empatije do terorista ne razumem. Nekdo lahko doživi strašne stvari, a to še ni opravičilo za grozodejstva, ki jih potem povzroči drugim. Verjamem v to, da ima vsak človek notranji čut, ki mu pove, kaj je prav in kaj ne. Vedno imaš izbiro in vzeti življenje nedolžnim ljudem ... Ne, tega pač ne bi smel storiti nihče,« sem glasno protestirala.

Potem so mi razložile, da dejanje tega terorista tudi one obsojajo, ampak ga hkrati razumejo. »No, jaz potrebe po tem razumevanju nimam,« sem vzvišeno zaključila. »Obsojati, a razumeti. V čem je sploh razlika?«

Odgovor sem dobila čez nekaj dni, ko me je bivša simpatija povabila na zabavo. Resno sem razmišljala, da bi šla. Ne zato, ker bi z njim hotela še kaj imeti, ampak preprosto zato, ker bi bilo lepo spet videti staro družbo. Natipkala sem že odgovor, da pridem, a v trenutku, ko sem hotela pritisniti tipko Pošlji, sem pomislila, kaj bi občutila, če bi kaj takšnega storil moj fant.

Lahko si predstavljam, kako bi kuhala mulo. Več dni. Obsojala bi ga, da mu je vseeno za moja čustva. A sčasoma bi bržkone ugotovila, da ga na neki način lahko razumem. Na koncu koncev sem sama (skoraj) naredila isto. Zato bi mu, ko bi umirila srce in streznila glavo, tudi odpustila.

Življenje terorista je skrajno, zato je njegova dejanja veliko težje razumeti. A pod črto se strinjam z obojim. Prvič, ljudje preveč obsojamo. In drugič, šele takrat, ko nekoga in neko dejanje razumemo, lahko odpustimo. Prej je to nemogoče.

♥♠♦♣

  Mi bo kdaj odpustila, da sem jo tako zavajal?

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj.

PIKOVA DESET: POLETNE SKUŠNJAVE

Poletje je poseben čas, mi je zadnjič rekla znanka. »V dolgih jesenskih in zimskih večerih, se mi zdi, človek res pogreša bližino, poletne noči pa so nekaj povsem drugega. Okoli tebe je več ljudi, vseskozi se nekaj dogaja, zato je julija in avgusta lažje biti samski kot preostali del leta,« je veselo razpredala.

Ko se spomnim lanskega poletja, ji moram dati prav. Težave, ki so spomladi povsem razdejale moje ljubezensko življenje, so za dva meseca kar nekam poniknile. Zanimalo me je samo to, kje je dobra zabava, kje se lahko dobro naplešem. A jeseni, ko so dnevi postali krajši in noči hladnejše, me je zadelo še toliko bolj. Vse, kar se je v mojem srcu kopičilo že prej, je še z dodatnim bremenom butnilo vame. Bilo je vse prej kot prijetno.

Vem, da v resnici ni bilo krivo poletje. Kriva sem bila sama. Ker težav nisem reševala sproti in sem jih, da se mi z njimi ne bi bilo treba soočiti, neodgovorno prelagala na kasneje. Ta kasneje je seveda prišel, vedno pride. Čas je pokazal, kaj je res in kaj ne. Dolgovi so se morali poplačati. Moji in njegovi.

V letošnje poletje sem vstopila bolj premišljeno. Predvsem pa – bolj srečno. Življenje mi je, če sem si to zaslužila ali ne, naklonilo novo ljubezen. Drugačno. Veliko bolj umirjeno in stabilno. Se sliši dolgočasno? Pa ni.
 
Ta vikend sem bila spet na morju. To je bil že drugi konec tedna v tem poletju, ki sem ga preživela na obali brez fanta, samo s prijateljicami, in celo meni, ki ne prenesem, da me kdo omejuje, se to zdi veliko. Hvala bogu mi zaupa in zato tudi ni delal težav. »Tako ali tako bom vse dneve v službi, seveda pojdi,« mi je rekel, ko sem mu omenila svoje načrte.
 
Bilo je super, kot vedno. Poležavale smo na plaži, jedle sladoled, se pogovarjale in smejale. V soboto zvečer smo se lepo oblekle in se odpravile v priljubljeni lokalček na plaži. Štiri blondinke na kupu so seveda vzbujale pozornost, tudi ali predvsem moške družbe. Čeprav ta od nas ni iztržila več kot nekaj nedolžnega čveka, mojemu dragemu, ko je po telefonu slišal moške glasove, seveda to ni bilo niti malo všeč.
 
V nedeljo zvečer, ko sem prišla domov, me je brez besed še močneje stisnil k sebi. In jaz sem se še toliko raje privila k njemu. V tistem trenutku sem se zavedla, da tega občutka nočem zamenjati za nič na svetu.

Vsako poletje ima svojo zgodbo. Nekatere so bolj nore od drugih, a najboljše so tiste, ki jih ne odpihne že prvi jesenski veter.

♥♠♦♣

 

Od vseh čustev, ki so jo preplavila v njegovem objemu, ji je šlo na jok.

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj.